Slabosti še vedno vidne in sprožajo precej nelagodja

Ljubljana – Dokončna izguba Erazma Lorbka ni mogla miniti neopaženo, slovenska reprezentanca pa je sinoči nastopila proti Iranu še brez njegovega brata Domna, ki ima poškodovano mečno mišico, zaradi Phoenixovega »embarga« pa tudi brez Gorana Dragića. Začetek turnirja v Stožicah razumljivo ni bil blesteč, kar potrjujejo tudi besede Jureta Zdovca.

»Nisem nezadovoljen. To je bila tekma, ki jo moraš dobiti, poleg tega pa imajo fantje povsem drugačen občutek, ko igrajo v Stožicah. Iran ima dobro moštvo, ki nam ni dalo miru, vseskozi nam je dihalo za ovratnik. So bile pa v naši igri tudi slabe stvari, težko priigrano razliko smo hitro zapravili, igralci s klopi niso bili zbrani ali pa so prehitro zaključevali napade za lastno statistiko. Te stvari so mi načele živce,« je dejal po zmagi nad azijskim prvakom, katerega prvo ime je 218 cm visoki center Hamed Haddadi, prvi Iranec v ligi NBA in nekdanji soigralec Gorana Dragića pri Phoenixu. Vsi njegovi soigralci z izjemo centra Asgharja Kardousta, ki igra v Kuvajtu, si služijo kruh v domovini, zato niso mogli prikriti pomanjkanja mednarodnih izkušenj. Izgubili so kar 27 žog, pa vendar so prikazali tudi precej odlik. Natančno so zadevali za tri točke, čeprav so se premalokrat odločali za mete od daleč, kaznovali pa tudi vse bolj pereče slovenske slabosti pri skoku in ga celo dobili z 32:31.

Po začetnem vodstvu gostov s 6:4 in vstopu v igro Zorana Dragića so sicer prišle minute slovenskega moštva, ki je sprožilo plaz nasprotnih napadov za vodstvo s 17:6. Zaradi hitrega ritma igre je imela uvodna četrtina nekaj zanimivih značilnosti: domača reprezentanca ni imela na voljo niti enega prostega meta, Jaka Klobučar je zbral štiri asistence (na koncu kar 12!), Mohammad Nikkhah pa je zapravil več žog (4) kot celotna slovenska zasedba (2). Še posebej pa je bil motiviran Jaka Blažič, ki na prejšnjih desetih pripravljalnih tekmah ni igral po pričakovanjih, ob vrnitvi v Stožice pa je dobil krila. Resda ne za dolgo, saj je bil med akterji padca v tretji četrtini, v kateri se je Iran po zaostanku s 25:36 približal le na dve točki zaostanka (38:40), zato je obsedel na klopi do konca tekme.

Precej slabše razpoložen kot proti Litvi je bil tudi Klemen Prepelič, in ker se je z izgubo Erazma Lorbka domala končal boj za 12 vozovnic za SP (odpadel bo le še Aleksej Nikolič ali Matic Rebec), je oživela zamisel, kako se ogniti preglavicam zaradi pomanjkanja igralnih minut za številne nerazigrane branilce. Bi se lahko Prepelič občasno preselil med organizatorje igre? Zdovc je proti tej možnosti: »Klemen je doslej dal kar veliko, vsaj v napadu. V obrambi je imel težave, saj na njegovem položaju običajno igrajo najboljši košarkarji tekmecev. Lahko nam da dodatno razsežnost z metom in predrznostjo, a ni ustvarjalen, naše moštvo pa potrebuje tretjega dirigenta, ki bo lahko nadzoroval potek tekme.«

Iranci so resno grozili domala do konca tekme. V 30. minuti so s koši Haddadija in natančnega branilca Hameda Afagha izenačili rezultat na 51:51, šest minut pred koncem dvoboja pa so po trenutkih neresnosti gostiteljev zaostajali s 57:60. Trojke nekdanjih Krkinih adutov Jure Balažiča, Eda Murića in Klobučarja so vendarle odbile njihov zadnji napad. »Zmaga je bila težko prigarana. S skokom v prvem polčasu sem bil zadovoljen, smo pa igrali z nizkimi krilnimi centri. Prvi razlog je, da tudi Iran ni imel visokih, drugi pa ta, da nas zdaj čakata dve zahtevni tekmi s težkimi, močnimi centri Brazilije in Litve, na katerih bomo morali imeti tudi po dva centra na parketu. Zato smo malo taktizirali,« je za konec dejal Zdovc in pojasnil, da je z Domnom Lorbkom vse v redu. Četudi še čuti bolečino, se bo danes pridružil vadbi.

Danes ob 20.05 se bo Slovenija (z Goranom Dragićem) pomerila z Brazilijo, ki je v uvodni tekmi turnirja izgubila z Litvo z 61:64, čeprav je vodila že s 17 točkami prednosti. Kljub porazu je potrdila svojo kakovost, včeraj pa so strelsko izstopali centri Rafael Hettsheimeir (14), Nene Hilario (13) in Tiago Splitter (11). Pri Litvi so bili najučinkovitejši Jonas Mačiulis, Jonas Valančiunas (po 11) in Donatas Motiejunas (10).