Smodiš: Vzgajamo atlete brez predrznosti in razumevanja igre

S finalno tekmo DP se je pred tednom končala tudi športna pot Matjaža Smodiša, trikratnega prvaka stare celine in v evropski klubski košarki najuspešnejšega Slovenca doslej. A končala se je le na parketu, saj je kot eden redkih nemudoma oznanil, da bo kmalu skočil v drugačno vlogo – bržkone v domačem klubu Krki.

Ste se v nekaj dneh, ki so minili od vašega igralnega slovesa, odmaknili od košarke?

Povsem gotovo ne, saj če bi želel z njo prekiniti odnos, se minulo sezono ne bi niti poskušal vračati. Želja v meni še kar tli, le energije ni, zato sem v minulih dneh redno pregledoval vsaj internetne strani, sledil dogajanju v ligi NBA, tudi NHL sem spremljal.

Ko ste se jeseni odločili za vrnitev v Krko in s tem na slovensko sceno, verjetno niste natanko vedeli, kaj vas čaka. Vas je kaj presenetilo?

Predvsem raven slovenske košarke. Pričakoval sem več, mislil sem, da bo vse skupaj bolj zahtevno, da bodo znanje, igra, kakovost na višji ravni. To je bilo zame manjše razočaranje.

Kako hud je bil ta padec kakovosti v primerjavi s časi pred vašim odhodom v tujino?

Padla je raven splošnega znanja in učenja, moti me, ker pri igralcih ni več opaziti, da znajo predvideti situacije, ni improvizacije, vse poteka mehansko in po dogovoru. Ne vidiš več košarkarja, ki bi presenetil z neko potezo bodisi na tekmi ali treningu, da bi naredil nekaj, kar ni po taktični shemi. Vsaj jaz v teh mesecih nisem videl nikogar, ki bi imel nekaj svojega, po čemer bi se ločil od drugih. Košarka je postala enolična, tudi v Sloveniji sledimo svetovnim trendom, za katere je najbolj pomembno, koliko skočiš, koliko kilogramov imaš. Kje pa so predrznost, razumevanje igre, podaje? Jaz sem bil uspešen predvsem zavoljo tega zadnjega, ne toliko zaradi telesne pripravljenosti, zdaj pa gre vse v drugo smer.

Kaj to pomeni za prihodnost?

Slej ko prej bomo v reprezentanci in klubih igrali atletsko košarko. Najbolj pomembno bo, da bo igralec imel dobrega trenerja za telesno pripravljenost, ki bo zagotovil, da bo športnik oziroma košarkar na 100 m tekel 9 sekund, v daljino skočil 850 cm, ko pa bo v roke dobil žogo, bo zabijal prek vseh kot Američani. Če bo znal pri tem še preigravati, pa bo super zvezdnik. Težava je v tem, da so zdaj sistemi postavljeni tako, da igralci v njih niti nimajo možnosti razmišljati, vse je predvideno, začrtano.

Ste pri zadnjem projektu v igralski karieri, nastopu za Krko, dopuščali še kaj možnosti za podaljšanje športne poti, ali ste pol leta garali le za končnico?

Obstajala je možnost da bi še vztrajal, vendar le, če bi se fenomenalno počutil in bi bil brez bolečin. A so bile to bolj sanje kot realnost. Vedel sem, da je to nemogoče. Bolj sem priključitev Krki videl kot vložek v prihodnost, s tem bi končal igralsko kariero in začel neko drugo pozitivno zgodbo z delom v klubu.

Ste se soigralcem za živčnost na tekmah in treningih res odkupili z odojkom?

Res je, saj veste, da gre ljubezen skozi želodec. V klubu pa je tudi obstajalo nepisano pravilo, da se mora vsak, ki je naredil neumnost, odkupiti z večerjo.

Kako ste po desetih letih igranja na najvišji evropski ravni opravili prehod v lokalno okolje, kjer vladajo drugi načini razmišljanja in delovanja? Ste imeli bitke sami s seboj?

Še jih imam. Zavedam se, da so moje ambicije in cilji preveliki za to okolje, morda celo za Slovenijo. A kakovost uspešnih v poslu je, da se znajo prilagoditi in nato nekaj spremeniti v obstoječem sistemu. Se pa te težave zavedam in vem, da ne bo izginila čez noč.

Je po štirih zaporednih državnih lovorikah za Krko napočil čas, da se sooči z bolj ambicioznimi cilji v ligi ABA in Evropi?

Vse je odvisno od denarja. Zadnja štiri leta so bila za klub fenomenalna, na nek način kar zadnjih 15 let. Rezultati so bili izjemni glede na razmere, v katerih deluje klub. Vidim pa še veliko prostora za napredek, tudi z manjšim vložkom se da marsikaj narediti, zato ima ta klub pred seboj lahko še lepo pot. Morda tudi v Evropi, zagotovo pa v ligi ABA in DP.

Do evrolige se zdaj dostopa prek lige ABA, Union Olimpija pa je v krizi. Lahko v takšnih okoliščinah Krka postane novi slovenski predstavnik v evroligi?

Zelo, zelo težko. Najprej se je treba osredotočiti na lokalne težave, urediti stvari v klubu in razmišljati ožje, potem pa videti, kaj bo prinesel čas. Na žalost je Novo mesto zelo majhno, zato je razmišljanje o evroligi dokaj nerealno, saj ne moreš napolniti dvorane. Zato ne vem, če ima to smisel, morda v primeru, če bi v tem interes prepoznal glavni pokrovitelj Krka, ki je svetovno znano in uveljavljeno podjetje.

Se evroliga lahko vrne v Slovenijo? Smo zreli za to tekmovanje?

Finančno je to bržkone izvedljivo, saj se vedno najdejo donatorji oziroma ljudje, ki v to verjamejo. Tradicija obstaja, ljubezen Ljubljančanov do Olimpije je več kot očitna na vseh koncih, zato se ji pomanjkanja podpore ni bati. Težje pa je odgovoriti, ali smo Slovenci za to zreli. Veliko vprašanje je, koliko časa bo trajalo, da se Olimpija pobere in vrne. Pomembno je, da se postavi sistem, da se pride do kakovostnih domačih igralcev in da tudi potencialni sponzorji vidijo, da se dela pošteno.

Omenili ste le Olimpijo, bi lahko evroligo igrali še kje drugje kot v Ljubljani?

Težko. Druga mesta so premajhna, nimajo take tradicije in izkušenj. A če bi nam v Novem mestu padla sekira v med in bi se prebili v evroligo, bi to gotovo pograbili z obema rokama, kot je to pred dvema letoma storil Zagreb. In to ne glede na to, da bi se zavedali, da gremo štiri stopnice previsoko in da bomo imeli verjetno resne težave. Najbolj realno pa se mi le zdi, da evroligaško središče ostane Ljubljana.

Zdi se, da v novomeškem okolju ta čas ni pravega posluha za košarko, izmuznila se je tudi možnost za novo dvorano …

To je bila velika napaka, saj Novo mesto v prihodnosti ne bo imelo več možnosti, da bi do nje prišlo bodisi s pomočjo evropskih sredstev bodisi organizacije velikega športnega dogodka. Ker se tu košarka igra že 60 let, ker je tradicija in je Krka tudi že vrsto let državni prvak, je tudi žalostno, da nismo med mesti, ki bodo gostila EP. Zagotovo mestu manjka infrastruktura, ne le za košarko, tudi za druge športe. Ne glede na to, da imamo Dolenjci radi cviček in radi tudi kaj spijemo, smo namreč tudi športno aktivni. In vsekakor bo treba delati na tem, da dobimo manjšo dvorano ali vadbeni center.

Je to tudi del vaših načrtov?

To so možne poti, izbrane še ni. So pa to težave jutrišnjega dne, ko se bomo usedli in ugotovili, kaj je najbolj nujno postoriti.

V jeseni sklenjen dogovor v klubu, ki je predvidel vaše nadaljnje delo pri Krki, je bil torej zelo ohlapen?

Res je. Pričakoval sem, da se bo to razjasnilo med sezono, a se ni. Zakaj ne, pa ni več vprašanje zame.

Pa bi bili pripravljeni sprejeti karkoli?

Ne!

Marveč?

Kot trener nimam namena delati, morda v stroki le kot svetovalec. Bolj bi lahko pomagal na področju menedžerstva, upravljanja v klubu, navezave stikov s tujimi klubi, s podjetji, pri odpiranju novih poti.

Koliko vaše želje vključujejo delo v reprezentanci, pri KZS? V Srbiji so v krovno organizacijo vrnili mnoge zvezdnike.

O tem sem sicer razmišljal, če bo priložnost, bom rade volje pomagal. KZS ima ideje, kako dalje peljati zgodbo po EP, mislim, da so dobro zastavili pot tudi glede sponzorjev za čas po prvenstvu.

Ste zagovornik teze šport športnikom?

Športniki morajo biti vključeni, a brez funkcionarjev tudi ne gre. Treba je najti skupno pot, četudi je to težko. V vseh podjetjih, ne le v športu, je tako, da pametni vpraša tistega, ki uporablja žogo, uporablja vijak, prižge stroj, šoferja, ki vozi, ne tistega, ki ne …

Po finalu ste ostro okrcali sodnike, ste pomislili, da bi se vam to lahko vrnilo, če boste morali v prihodnje z njimi sodelovati kot funkcionar? Jure Zdovc je v preteklosti pogosto omenil, da se v Sloveniji z njimi premalo »dela«.

V tem se z njim strinjam, to so stvari, o katerih se v javnosti malo govori, obstaja pa »delo« s sodniki v vseh športih. A po finalu sem le podal svoje mnenje, bil je čas, da si dam duška. Na srečo sem si ga lahko. Verjamem, da se veliko ljudi z mano strinja.

Čez 100 dni se bo začelo EP z velikimi vprašaji okoli sestave slovenske ekipe. Zakaj nismo nikoli sestavili reprezentance iz vseh najboljših, ki smo jih imeli na razpolago?

Ker je vsako leto druga situacija. Ker ima enkrat en igralec slabo sezono ali je poškodovan, drugič ima drug osebno težavo. Ker se neke stvari niso vedno ob pravem času organizacijsko izšle, ali nekateri med seboj niso bili kompatibilni. Meni je to razumljivo. Imamo fante, ki so ali pa še živijo v ZDA in so se amerikanizirali. Težko se jim je vrniti ter prilagoditi na domač sistem. Imamo druge, živijo v Evropi in gojijo stare zamere, ali pa jih tarejo telesne težave. Sodobno gladiatorstvo je zelo kruto. Vsi si želijo novih herojev, vsi si želijo naslednjo zimo novo Tino Maze, Roberta Kranjca, Primoža Peterko, Raša Nesterovića, Janija Brajkoviča. Želimo si šampione, za katere bi navijali. Zato je nepojmljivo, zakaj nekateri ne pridejo in ne zastopajo države, a vedno se za tem skriva nek razlog.

So bili dosedanjimi rezultati največ, kar bi reprezentanca lahko dosegla?

Ne, je pa šlo včasih celo za presežke glede na to, kakšno izbrano vrsto smo imeli. Očitno je, da reprezentanti nismo bili nikoli časovno usklajeni. KZS je vedno organizacijsko zaostajala za razvojem igralcev in njihovo kakovostjo. Če bi bilo EP doma pred dvema ali štirimi leti, ali pa če bi bila KZS tako organizirana že pred leti, bi morda že iz Madrida, celo Beograda prišli z odličjem. Ko smo bili vsi precej mlajši in zdravi. A vedno je nekaj manjkalo.

Veliki se pogosto poslavljajo na odmeven način. Lahko pričakujemo vašo poslovilno tekmo?

Ne, ne vidim potrebe.

Kolajno po finalu DP ste takoj obesili okoli sinovega vratu. Bo nadaljeval domačo tradicijo?

Dal sem jo starejšemu, srednjemu pa nagrado za MVP. To rade volje naredim, ker vem, kako to doživljata. Oba trenirata košarko, starejšega je potegnila vrnitev domov, za srednjega smo vedeli, da bo košarkar. Imata telesne danosti, da bi lahko postala vrhunska igralca, a je še prezgodaj, da bi napovedoval kaj več.