Tanja Volarič, šport
Ljubljana – Slovenski košarkarski trenerji imajo ničkoliko izkušenj s klubi stare celine, redki pa se po nogometnem vzoru podajo dlje. Memi Bečirovič je s selitvijo v Iran napravil odklon, ki mu je kot novemu selektorju tamkajšnje reprezentance prinesel profesionalno pogodbo in nalogo, da preporodi eno najuspešnejših košarkarskih nacij v Aziji.
Potem ko si ni mislil, da bo tako dolgo čakal na naslednji trenerski izziv – zadnji klub Ostende je zapustil marca 2010, slovensko izbrano vrsto pa nazadnje vodil 11. septembra istega leta na SP v Turčiji – se mu je z ramen odvalilo veliko breme. Predolge odsotnosti si pač zavoljo stika s košarko ni želel, a trenerska borza dela v Evropi je vse bolj specifična, brezposelni so številni kakovostni strokovnjaki.
»Zdaj je precej težje dobiti delo, kar je posledica menedžerskih lobijev, ki vladajo v evropski košarki. Njihov vpliv je naravnost strašen. Če ti zastopnik najde klub, si potem kar odvisen od njega, narekuje ti prihode in odhode igralcev, ritem dela,« je poudaril Bečirovič, ki se je tokrat izognil neprijetni povezavi. Iranci so namreč z njim vzpostavili neposreden stik, potem ko so se po lanskem razočaranju na azijskih igrah in 5. petem mestu letos razšli s Srbom Veselinom Matićem.
Na Bližnji vzhod se bo sicer preselil šele aprila, a tedaj za več časa, četudi je dolžino pogodbe in njeno finančno težo želel zadržati zase. Toda ob vseh zadolžitvah, ki mu jih prinaša, ne gre dvomiti, da projekt prevzema na dolgi rok. »Ob vodenju reprezentance bom določal tudi trenerje mlajših selekcij, nadzoroval delo, postavljal sistem. Dobra stvar je, da lahko s seboj pripeljem pomočnika iz Slovenije. Zaenkrat se še pogovarjam s kandidati, bo pa izbrani trener ob tem vodil tudi ekipo do 18 in 20 let,« je Bečirovič, ki smo ga včeraj ujeli na obisku pri sinu Saniju v Trevisu, potrdil, da gre za profesionalno pogodbo, ki mu prinaša polno zaposlitev za celo leto.
Iranci sicer spadajo v sam vrh azijske košarke, dvakrat so bili celinski prvaki, leta 2010 pa debitirali na svetovnem prvenstvu v Turčiji in med drugim izgubili s Slovenijo (s 60:65) pod Bečirovičevim vodstvom. »Pred mano sta bila selektorja Matić in še prej Rajko Toroman. Iranci vedno merijo na vrh azijskega prvenstva, na finale s Kitajsko. Osnovna cilja pa sta preboj na OI in na SP,« je Bečirovič zadovoljen, da se bo lahko povsem posvetil nalogi, ne da bi bil ob tem razpet med klubskim in reprezentančnim delom.
Plačnik olimpijski komite
»To je edinstvena priložnost, v vrhunski košarki zaradi nenehnega ritma prihaja do izjemno trošenje telesa in duha, iz reprezentance prehajaš v klub in nazaj v reprezentanco. Nekje energija izpari, tudi glavo je težko takoj preklopiti. Toda tako pač je, saj se tekmovanja nizajo čez celo leto. V Iranu se bom res ukvarjal samo z reprezentančno košarko, vmes bom imel predavanja in pripravil klinike po državi,« je Bečirovič pojasnil, da je njegov plačnik in delodajalec v resnici iranski olimpijski odbor in ne nacionalna zveza, ki ne razpolaga s samostojnimi financami.
Prav v prostorih olimpijskega odbora v Teheranu je naletel na prvi znan obraz, na Gruzinca Nikoloza Ckitišvilija, nekdanjega člana Geoplina Slovana, ki zdaj igra za vodilni iranski klub Mahram Teheran. »Prijetno je bilo srečati znan obraz, čeprav ga je od začudenja kar vrglo in je hitel spraševati, kaj počnem tam,« pravi Bečirovič, ki mu bo vsaka informacija prišla prav. Obiti namerava celo državo in vse večje klube, saj želi opraviti podroben pregled igralcev in sestaviti nabor imen, ki naj bi v prihodnje tvorila ogrodje reprezentance.
»Jedro ekipe sicer zdaj obstaja, a sčasoma jo bo treba pomladiti. Iran ima več kot 70 milijonov prebivalcev in torej izjemno veliko bazo, v kateri bom gotovo našel kakšnega talenta. V bistvu je ta selitev dobra tudi zaradi iskanja nadarjenih igralcev, saj bom lahko opravil 'skavting' mlajših košarkarjev. Na tem področju zastopniki še niso posebej aktivni, v Evropi in Ameriki zaslužijo dovolj denarja. Poleg tega jih odvračajo administrativne ovire, s katerimi se bom nedvomno soočil tudi jaz. Iranci namreč težko pridejo do vizumov, zato jih zelo malo igra v tujini, jaz pa bi želel priprave opraviti tudi v Sloveniji. Če bo možno že letos, saj bi rad, da fantje imajo stik z evropsko košarko,« je Bečirovič navdušen nad številčnostjo visokih košarkarjev v Iranu.
»Iranci imajo občutek za kolektivni šport, za gibanje v prostoru, za podaje. Tepe jih le zaprtost sistema. Po eni strani je to prednost, saj niso tarča 'roparjev' obetavnih mladoletnih igralcev za bogate tuje klube. Po drugi strani pa so prikrajšani za marsikatero izkušnjo, ki bi prinesla dvig njihove košarke,« dodaja Bečirovič, ki v Iran odhaja v idealnem trenutku. Azijsko prvenstvo bo na sporedu šele prihodnje leto, zaradi česar bo imel več kot leto časa, da vzpostavi svoj delovni sistem in oblikuje ekipo, katere prvi zvezdnik je bil zadnja leta center Hamed Haddadi, ki to sezono igra za Memphis v ligi NBA.