Tiskane izdaje
Ljubljana – Pred sredino premierno tekmo v evropskem pokalu z Varesejem je že kar hudobno vprašati košarkarje Uniona Olimpije ali njihove nadrejene, kako se počutijo. Le kako naj se po treh porazih in najslabšem štartu v ligi ABA doslej? Zagotovo ne prijetno.
Čeprav prevladujejo živi vtisi s porazne predstave proti Ciboni, so zelo zgovorne tudi številke. Ljubljančani so na zadnjem mestu regionalne lestvice z najskromnejšo razliko v koših (-48), v treh nastopih so v povprečju zmogli le 55 točk – njihov najslabši dosedanji iztržek je 74,7 točke iz sezone 2011/12 – s pičlim 35-odstotnim metom iz igre (za dve 40 %, za tri 19 %), komaj 48-odstotnim izkoristkom prostih metov in 16 izgubljenimi žogami na tekmo, skok pa so dobili le proti MZT. Za obupno statistiko moštva za milijon evrov se skrivajo zelo različne igralske zgodbe.
Če upoštevamo, da najdražji košarkar moštva Cedric Jackson, ki na mesec zasluži 10.000 dolarjev, ne igra zaradi poškodbe, in da so njegovi ameriški rojaki (predvsem Kodi Augustus) precej cenejši in predvideni za stranske vloge, so največje razočaranje staroselci. Alen Omić v svoji drugi stožiški sezoni igra slabše kot v prvi, čeprav bi moral biti kot drugi najbolje plačani košarkar ekipe že med nosilci igre. Ob tem pa gledalce že kar iritira njegov mehkužen odnos do igre, pri katerem je očitno vse pomembnejše od košarke. Predvsem razmišljanje, kateri veliki klub bo njegova naslednja postaja, a tudi osebni videz, sodniške »krivice« ter »nasilje« precej nižjih in lažjih tekmecev, ob katerem pri domala slehernem telesnem stiku pade kot pokošen. Le nekoliko blažja je ocena za Sasuja Salina, ki je v svoji četrti ljubljanski sezoni že med najdražjimi, razočaranje pa pomeni tudi dosedanji učinek Luke Rupnika in Dražena Bubnića.
Olimpijin direktor Matevž Zupančič je prikimal mnenju, da očitno niso dovolj zreli, da bi si lahko obuli čevlje nosilcev igre: »Res je, razloge za razočaranja poznamo, vendar niso lahko rešljivi. Najlažje je reči: Union Olimpija se je spet uštela pri tujcih ter prevaliti vso krivdo nanje in na trenerja. Toda za razliko od Jacksona sta bila Alex Stepheson in Augustus, ki je najcenejši član našega moštva in je taktično slabo podkovan, a ima izjemen napadalni potencial, predvidena kot pomoč za dosedanje člane moštva. Mednje moram prišteti še Dina Murića, ki naj bi začel igrati pred novim letom. Zaradi zahtev KZS moramo imeti sedem slovenskih košarkarjev, toda z vsakim letom, ko ostanejo pri nas, so vse dražji, zato nam slednjič zmanjka denarja za boljše tuje okrepitve. Nebojša Joksimović in Dragiša Drobnjak kot starejša igralca sodita v drugačen razred, od mlajših pa smo pričakovali več.«
Aleš Pipani je po dolgoletnem čakanju na priložnost prišel k Unionu Olimpiji s slovesom specialista za delo z mladimi. Toda klub je najprej prodal Jako Blažiča in Klemna Prepeliča, zdaj pa so v krizo najgloblje zašli prav benjamini. In druge formule od kančka potrpljenja in obilice trdega dela, kakršno zahteva načrtna vzgoja košarkarjev, za zdaj ni na obzorju. »Za paniko je seveda prezgodaj. Naš klub je običajno dobro začel sezono in jo večkrat slabo končal. Lahko se celo primeri, da bo evropski pokal predramil fante. Upam, kajti tudi vodstvu je neprijetno spremljati takšne predstave v sezoni, ko so košarkarji redno plačani, imajo nove avtomobile in urejena stanovanja, na voljo po dva zdravnika in fizioterapevta ...« meni Zupančič.
Jutrišnji Olimpijin tekmec se je medtem uspešno lotil italijanskega DP. Varese je ugnal Reggio Emilio s 83:64, s 25 točkami je izstopal visoki branilec Ebi Ere, krilo Achille Pollonara jih je dodal 13, branilec Aubrey Coleman in krilni center Frank Hassell pa po 11.
