»To je skupna nagrada igralcev in trenerjev«

Goran Dragić: V reprezentanci igraš za svoj ponos, državo, grb. Vsi damo vse od sebe. V klubu so večje plače, a to je služba. 

Objavljeno
13. december 2017 07.00
Posodobljeno
13. december 2017 07.00
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York
qw

New York – Goran Dragić je poletno evforijo prve slovenske zlate kolajne v skupinskih športih zamenjal za garaški urnik v ameriški košarkarski ligi NBA. Pogovor z njim je nastajal ob divjem ritmu nenehnih tekem – na dveh gostovanjih v New Yorku, nato v njegovem domačem Miamiju. A smo se vedno znova vračali v Slovenijo, kjer je razglašen za športnika leta kot prvi košarkar v samostojni državi. Kot vedno je tudi tokrat poudaril kolektiv. 

»Športnik Slovenije za leto 2017? To je skupna nagrada za moštvo, ki mi je stalo ob strani, za trenerje, ki so me dali v dobro sestavljen stroj.«

Kakšna je razlika med igranjem za reprezentanco in klub?

Zelo velika. V reprezentanci igraš za svoj ponos, za svojo državo, za grb. Vsi na igrišču damo vse od sebe. V klubu je drugače, plače so precej večje, ampak to je služba. Nekateri igralci ne igrajo košarke, ker bi jo imeli radi, ampak ker jo lahko, ker prinaša dober zaslužek. Ne pravim, da se ne trudijo, ampak občutek je vseeno drugačen. Sam upam, da bodo vsi igralci v klubu razmišljali, da nikoli ne veš, kdaj bo tvoja zadnja tekma. Zato moraš vedno dati vse od sebe, ne pa se sprostiti, ker si mogoče podpisal dobro pogodbo. Tukaj si od danes do jutri.

Srce in ljubezen do igre pri vas nikoli nista bila težava.

Če bo pri meni težava srce, potem bom moral prenehati z igranjem košarke. Takrat ko želja ne bo več prisotna, pa bom obesil superge na klin in se upokojil.

Veliko ljudi seveda upa, da to še ne bo kmalu.

Ne, ne, nisem še tam. Ampak samo pravim, da ko srce ne bo več na igrišču, bom vedel, da je konec.

Kako pomemben je za vas naslov prvaka v NBA, znameniti šampionski prstan? Bi zaradi tega morda zamenjali ekipo?

No, bomo videli, z Miamijem imam še za dve leti sklenjeno pogodbo, potem bom izbral najboljšo možnost. Seveda si želim osvojiti prstan, ampak za zdaj sem v Miamiju zelo zadovoljen, gre za zelo dobro organiziran klub, všeč nam je mesto, družina je srečna, tako da se še naprej vidim tukaj.

Če bi morali izbirati med naslovom prvaka NBA in prvaka Evrope?

Izbral bi zlato kolajno. To je nekaj, kar si naredil za svojo državo, v boju si bil s fanti, ki jih poznaš že od otroštva. Tako da vsaj meni to pomeni več.

Reprezentanca je spet v kvalifikacijah, tokrat za svetovno prvenstvo. Spremljate dogajanje?

Prvo tekmo sem gledal na internetu, bil sem zadovoljen z igro. Belorusija ni zelo kakovosten nasprotnik, ampak lepo je videti fante, da imajo še vedno to kemijo in da so zmagali. Za drugo tekmo smo vedeli, da bo težja, ampak ta dan je igral tudi Miami, tako da si je nisem ogledal. Verjamem, da se bodo fantje dvignili, drugi ciklus kvalifikacij februarja bo zelo pomemben, predvsem tekma s Črno goro.

Rekli ste igramo. Se imate še vedno za člana reprezentance?

Štejem se za člana, tudi če sem se upokojil. A sem še vedno del ekipe. Še zmeraj navijam za fante. Sem Slovenec, navijam za Slovenijo, zato uporabljam besedo smo.

Selektor Rado Trifunović je dejal, da kvalifikacije niso regularne, ker evropski klubi nekatere igralce pustijo, da igrajo, druge ne, med slednjimi je tudi vaš brat Zoran. Kako vi gledate na to?

Strinjam se. Turška federacija ima nekakšno pravilo, da morajo vse igralce, ki igrajo v evroligaških klubih, pustiti, da igrajo za svojo državo. Efes je dvema igralcema pustil, da sta igrala, Zokiju in Edu Muriću pa ne. To ni prav, še posebej če imaš precej manjši nabor igralcev, kot pa reprezentance Španije, Francije, Turčije. Če bi bila Edo in Zoki del ekipe, bi bila ta gotovo močnejša. Ampak, je, kar je, igrati moramo s fanti, ki so na voljo, in skušati biti najboljši.

Ste se po obeh kvalifikacijskih tekmah slišali s fanti?

Ne, nisem imel časa, imam toliko svojih obveznosti s klubom, toliko tekem, da se ne morem osredotočiti še na tisto fronto. Klub je moja služba, moram ostati profesionalec in stoodstotno pri svoji igri.

V službo ste prišli po napornem prvenstvu, zaradi tega čutite utrujenost?

Zagotovo, ampak ni časa, zbran moraš biti za vsako tekmo. Mislim, da ne bo težav, v februarju si bom lahko nekoliko odpočil. Treba je delati dan za dnem, ne razmišljati, kako se bom počutil v prihodnje, ampak živeti v sedanjosti, delati na telesu, si pomagati s čim več masažami, da si svež za naslednje tekme.

Trener Erik Spoelstra je rekel, da ste se med pripravami nekajkrat pretihotapili na treninge, čeprav vam je ukazal mirovanje.

S Spojem imava zelo dober odnos, veliko se pogovarjava. Nekajkrat mi je res dejal 'G., danes počivaj' in sem se mu rekel 'ja, ja, ja'. Potem pa vidiš, kako se soigralci trudijo, potegne te, skočiš noter in si rečeš, naredil bom samo eno vajo, a je hitro še druga, tretja, četrta ...

Ponavadi morajo trenerji priganjati igralce.

Celo kariero sem veliko in zelo rad treniral, ker sem vedel, da je to edini recept za uspeh. Eni imajo več, drugi manj talenta, ampak z delom se pride daleč, poskušaš izpiliti svojo igro. Ko si starejši, prilagodiš trening, delaš tisto, kar je nujno, da ohraniš doseženo raven.

Igrate deseto sezono v najboljši košarkarski ligi na svetu, kako se je igra v tem času spremenila?

Ko sem prišel v NBA, so imeli pomembno vlogo klasični centri, žoga je velikokrat potovala k njim pod koš, sedaj tudi oni stojijo na črti za tri točke, igra je precej hitrejša, veliko več mečemo za tri. Ja, res je precej drugače.

Postali ste eden treh kapetanov, očitno vas vidijo tudi kot vodjo zunaj igrišča?

To mi pomeni veliko, še posebej, ker sem kapetan v taki organizaciji, kot je Miami Heat, in ker sem Evropejec. Za zdaj kar gre, kos sem nalogi, skušam biti za zgled mladim igralcem. Pri 31 letih imam že nekaj izkušenj, ta je nekaj novega.

Kakšen kapetan ste? Menda ste na sestankih igralcev precej glasni, imate tudi pogovore ena na ena?

Podoben kot v reprezentanci. Soigralce spodbujam, z njimi se pogovarjam, včasih koga tudi nahrulim ... Vseeno je v NBA nekoliko drugače. Angleščina ni moj prvi jezik, igralci se obnašajo drugače kot v reprezentanci. Mislim, da me vsi spoštujejo in cenijo moje mnenje, zato je vse skupaj lažje.

Konec novembra ste dobili laskavi naslov igralec tedna v vzhodni konferenci. So vam takšna priznanja pomembna?

Ja, toda najbolj pomembno je moštvo, individualne nagrade niso pomembne, pomembno je, da ekipa zmaguje. Jaz sem samo kamenček v mozaiku, poskušam kar najboljše odigrati, igralci in trenerji pa mi omogočijo, da sem lahko dober.

Kaj naredite, ko žoga ne gre v koš, ko vaš vpliv na napad ni takšen, kot si ga želite?

Kadar igraš dobro, se nasprotne ekipe še posebej pripravijo nate, proučijo tvojo igro, včasih podvojijo obrambo. Takrat je težje ustvarjati in priti do meta. Najpomembneje je, da se držiš začrtane poti. Včasih te žoga ne uboga, nimaš napadalnega ritma, a lahko vseeno narediš veliko drugih stvari, igraš dobro v obrambi. Vzponi in padci so sestavni del vsega. Nisem zaskrbljen za svojo igro, bolj sem za ekipno.

Ameriška televizija Fox je lani posnela dokumentarec o vas, obiskali so Slovenijo. Spoelstra je dejal, da vas ni zares poznal, dokler vas ni videl v vašem domačem okolju.

Bi se kar strinjal. Konec koncev sem tukaj tujec, morda se malo drugače obnašam, sem bolj zadržan. Doma pa – moj jezik, moji prijatelji, reprezentanca, skupaj smo odraščali. Mogoče sem bolj komunikativen, bolj pride do izraza moja osebnost.

Vaš fizioterapevt Brandon Gilliam nam je rekel, da ste doma gotovo tako priljubljeni, da bi postali predsednik, če bi kandidirali ...

Ne, ne ne ... (smeh), rad se šali. Tudi nimam takega značaja, da bi šel v politične vode. Se bom raje držal košarke, ostalo prepuščam politikom in tistim, ki so za to izšolani ...

In smo spet pri reprezentanci. Doma še vedno upajo, da odločitev ni dokončna?

Je dokončna. Dejal sem, da sem končal, v prihodnjih letih se ne vidim več v reprezentanci. Tam naj bodo mladi, lahko skupaj rastejo, jaz bom star 32 let.