Tiskane izdaje
Ljubljana – »Igrali smo kot brazilski nogometaši. Naši tekmeci so bili učinkoviti, mi pa še veliko bolj,« je po dvoboju z Unionom Olimpijo razpredal Himkijev trener Rimas Kurtinaitis. S slovenskega zornega kota pa je vloga Brazilcev pripadla Ljubljančanom: videti so bili kot prireditelji letošnjega SP v polfinalu z Nemčijo (1:7).
Po sedmem najvišjem porazu na evropskih tekmah od osamosvojitve bi lahko našteli celo kopico izgovorov za Union Olimpijo. Toda njena pravica do sklicevanja na zdesetkanost zelo hitro izgubi težo, ko ugotovimo, da končna razlika 28 točk ni plod premajhnega števila igralcev. Večji del (-22) si je je namreč naprtila v prvi četrtini, ko so bili na parketu košarkarji, ki bi tudi v normalnih okoliščinah začeli tekmo. Stožiško moštvo je očitno vzelo pot v Moskvo le kot nujno zlo, pri tem pa pozabilo, da je za pravega športnika zelo pomembno, kako se obnaša ob porazih. Eden od vrhuncev nepripravljenosti na nastop je bila izključitev Marka Marinovića. Najbolj izkušeni Olimpijin mož si niti v stanju najhujše jeze ne bi smel privoščiti izključitve, s katero je pustil na cedilu sedmerico zdravih soigralcev.
Slednjič se lahko bolj zaradi rekreativnega pristopa tekmi kot zaradi dejanske oslabljenosti zahvalijo le moskovskim gostiteljem, da se niso vrnili domov z vsemi možnimi črnimi rekordi kluba. Nekaj pa so jih le »izboljšali«. Prejeli so kar 36 točk že v uvodnih desetih minutah tekme ali štiri več, kot so jih leta 2004 proti bolonjskemu Skipperju, in 63 v prvem polčasu, torej pet več kot v soočenjih s švicarskim Pullyjem v kvalifikacijah evropskega pokala 1992/93 in z beograjskim Partizanom v evroligi 2006/07. In četudi Himki še zdaleč ni vztrajal v podobnem ritmu, so Ljubljančani morali prijaviti na letališki carini osmo stotico in četrto največje število točk v evropskih nastopih po letu 1991. Največ, 113 točk, jim je natresel Olympiakos v evroligi 2007/08.
Ob takšnih številkah in še slabšem osebnem vtisu je težko govoriti, da je Moskva prinesla karkoli dobrega stožiškim košarkarjem. Morda le, da so jo prestali in da se njihov seznam poškodovanih ni podaljšal. Individualne predstave so ostale v popolni senci moštvene nebogljenosti, tudi 24 točk in šest trojk Klemna Prepeliča. Bolj kot njegovo vstajenje in osebna rekorda na evropski sceni je v oči znova bodel občutek, da se spreminja v »lovca na daljave« in da je njegov napadalni opus vse bolj omejen zaradi nezmožnosti, da bi si zagotovil met z razumnih položajev ali da bi s prodorom prebil prvo obrambno linijo tekmecev. Njegova defenzivna igra si tokrat ne zasluži posebne obravnave, saj drugi Olimpijini aduti niso bili nič boljši. Katerikoli košarkar Himkija, ki je imel sekundo ali dve časa, je zato zlahka nizal koše, dokler se ni naveličal. Kar je prelahko, pač ni zabavno.
Kljub nespornim preglavicam trenerja Aleša Pipana je streznitvena zaušnica nujno potrebna, saj so pred Unionom Olimpijo eni od najpomembnejših tednov sezone. V ligi ABA jo čakajo tri zaporedne domače tekme (z MZT, Szolnokom in Levskim), ki bi jih morala dobiti, če želi obstati na zgornji polovici razpredelnice. V evropskem pokalu pa bo v sredo gostila Szolnok, ki ima pred zadnjimi tremi koli dve zmagi manj kot Ljubljančani in jim lahko še prepreči preboj v drugi krog tekmovanja, čeprav ga za konec čakata še zelo zahtevni merjenji moči s Himkijem in Bešiktašem. Slovenskim podprvakom gre v boju za osvojitev enega od prvih štirih mest v skupini D na roke tudi spored, saj bodo v zadnjem kolu pričakali na domačem parketu VEF Rigo, ki bo do takrat že izgubila možnosti za napredovanje. Toda pozor, če bo Union Olimpija ostala zvesta letošnji tradiciji, lahko pričakujemo tudi nemogoče.
