Udrih spet oživil spomin na Ćapina

Ljubljana – S slovenskimi košarkarji je tako kot z muhastimi dekleti. Ko obljubijo, da bodo igrali za reprezentanco, to običajno pomeni – mogoče. Ko rečejo verjetno ali načeloma da, jih lahko v mislih prečrtamo. In ko izustijo odločen ne, bi najraje videli, da bi jih na kolenih prosili, naj si premislijo.

Takšna miselna zveza se »po naključju« vnovič ponuja ob primeru Bena Udriha, ki je debitiral v članski izbrani vrsti leta 2000, od tedaj pa igral le na EP 2001 in SP 2006. Letos se je namreč dikcija njegovega »navdušenja« nad nastopom na domačem EP korenito spremenila v pičlih treh tednih. Ko sta ga selektor Božidar Maljković in direktor reprezentance Matej Avanzo obiskala v ZDA, je obveljalo, da se bo brezpogojno udeležil že prvega dneva priprav. V sredo pa je po Sloveniji že odmevala stara pesem.

»Če ne bom pravočasno podpisal nove klubske pogodbe, ne bom igral. So pa tudi drugi razlogi, zaradi katerih še vedno dvomim o reprezentanci. Tega, kar se mi je zgodilo v preteklosti, ne morem kar tako pozabiti. Bomo videli, kar bo, bo,« je poudaril Udrih in vnovič dodal bistvo, ki opredeljuje njegov odnos do slovenskega dresa: »Imamo nekaj igralcev, ki se jim ni treba dokazovati. V Sloveniji imamo težavo, da nikoli od začetka ne povemo, kdo so nosilci igre, zato prihaja do nezadovoljstva in poškodb ...«

Nezadovoljstva in poškodb v Udrihovem primeru nikoli ne manjkalo, zato se številko njegovih zagovornikov naglo manjša po letu 2010, ko je zapustil reprezentančne priprave, ker mu Memi Bečirovič ni mogel jamčiti vloge prvega dirigenta na tekmah SP. Stavili bi celo, da bi pri KZS davno naredili križ čez njegov primer, če ne bi tako pogosto menjavali selektorjev, ki so si za cilj naivno zadali njegovo (in Vujačičevo) vrnitev, in če ne bi bil pritisk ljubiteljev športa tako močan. Zdaj bo čas še nekaj mesecev njihov zaveznik, zato lahko pristojni modro počakajo na Udrihovo odločitev, hkrati pa se pripravljajo na nadomestne različice.

Kot prvi dirigent se nesporno ponuja Goran Dragić, nato pa je marsikaj pod vprašajem. Beno Udrih si je negotovost naprtil sam, majhen delček krivde pa nosi tudi Jaka Lakovič, ker si je šele pred mesecem uredil klubski status in začel skrbeti, da se bo v 35. letu starosti vrnil v pravo formo. Dogodki so zato začeli potiskati v ospredje Aleksandra Ćapina, ki zelo dobro igra za Radnički. Trenutno je najbolje ocenjeni košarkar, prvi strelec (povp. 17,1) in podajalec (5,5) lige ABA, zadel pa je tudi največ trojk s 44-6-odstotnim izkoristkom. V Kragujevcu je okrepil prepričanje, da sicer ni igralec za vodilno vlogo na elitni ravni, kar se je videlo tudi med njegovo lansko epizodo pri Unionu Olimpiji, da pa je sila koristen v klubih srednjega dosega ali v vlogi nadomestnega dirigenta. Spomnimo se lahko njegovega prispevka na EP 2005 – zlasti v odločilni tekmi s Hrvaško za uvrstitev na SP – ali kako je Aleš Pipan računal nanj tudi na EP 2007, na katerem je zaradi poškodbe kolena odigral le osem minut uvodnega dvoboja z Italijo.

Tudi pri 30-letnem Ćapinu seveda ne gre brez dramatičnih primesi. V Sarajevu rojeni branilec srbskega rodu po pravilih FIBA velja za naturaliziranega košarkarja, kakršnega ima lahko vsaka reprezentanca le enega. Na zadnjem EP je po tem ključu branil slovenske barve Mirza Begić in povsem upravičil zaupanje, zato je vnovič v prednosti, pa tudi kakovostnih centrov nimamo odveč. Toda kaj se bo zgodilo, če se bo zalomilo pri branilcih? Pri KZS upajo predvsem na spremembo pravil, za katero se odločno zavzemajo Španci. V svoji ekipi bi pač radi videli tako Sergea Ibako kot Nikolo Mirotića. Pri tem pa z zdravo športno logiko ne bi odprli vrat vseprek, da bi si izbrane vrste namesto enega omislile dva »instant« Američana, ki niti ne bi vedeli, kje leži njihova druga domovina. Toda pri košarkarjih, ki so se v krušnih okoljih uveljavili, kot Ćapin in Begić, ki sta prišla v Slovenijo rosno mlada, bi moralo biti pravilo košarkarskega državljanstva bolj prožno.