Tiskane izdaje
Ljubljana – Lepšega razpleta zadnje domače tekme v evropskem pokalu si košarkarji Uniona Olimpije niso mogli zamisliti. Ugnali so najslovitejše moštvo v celotnem tekmovanju in nepričakovano postavili Maccabijevo ime ob bok Trentu in Nanterru – edinima, ki sta še klonila v Stožicah. Le tri domače trofeje od osmih možnih pa razkrivajo marsikaj.
Potem ko so plen iz ljubljanske dvorane odnesli Telekom Bonn, Oldenburg, Bilbao, Unics Kazan in Nižnji Novgorod, se je bilo težko boriti s skušnjavo, da ne bi na seznam njenih osvajalcev vnaprej vpisali še šestkratnega prvaka stare celine iz Tel Aviva. Rezultat sredine tekme zato nedvomno pomeni lep uspeh za stožiško zasedbo, ki jo tarejo številne težave, kot senzacijo pa so ga doživeli le tisti, ki si merjenja moči niso ogledali. Gostje so namreč ob svojem tretjem zaporednem porazu v evropskem pokalu razočarali tudi najbolj črnoglede ter se tako s prepolovljeno zasedbo kot s slabokrvno in z nekakovostno predstavo vidno osredotočili na dvoboj z Nižnjim Novgorodom, prek katerega se lahko vtihotapijo v osmino finala. Slovesa najskromnejše Maccabijeve različice v obdobju sodobne košarke pa se bodo težko otresli.
Ljubljančani, ki so v sredo za tri točke metali 2:16 in skok dobili s 40:32, se bodo zato pred poslovilnim gostovanjem pri Unicsu Kazanu – in še prej pred nedeljskim obiskom Cedevite v ligi ABA – težko trkali po prsih in črpali samozavest iz zmage nad Izraelci. Na njihovo žalost gre pač še za eno »fatamorgano«, podobno, kot sta bila uspeha nad Bilbaom in Crveno zvezdo v gosteh. Na podlagi minulih izkušenj se zato niti ne bomo vprašali, kako daleč bi se lahko povzpela Union Olimpija na evropski in regionalni sceni, če bi vsak večer igrala tako, kot je proti največjim tekmecem. Prej bi si morali postaviti vprašanje, kako bi se zanjo končala sezona, če bi se večkrat pomerila s Sutjesko, Igokeo, MZT, Tajfunom in podobnimi kalibri. Odgovor bo moč poiskati že kmalu, tudi na slovenskem pokalu, ki ga bo čez poldrugi teden gostil njihov nekdanji dom, dvorana Tivoli.
Vnovič se je pokazalo, da je prispevek izkušenih igralcev, predvsem pa tujih okrepitev za boljši izplen morda kar ključnega pomena, če ga ob tem ustrezno dopolnijo mlade moči, na katerih nameravajo v klubu graditi prihodnost, pa je še toliko bolj dobrodošlo. Dvoboj z Maccabijem bi moral biti po tej plati vodilo, kakšna bi morala biti razporeditev vlog, četudi je v marsičem odstopala od uveljavljenih standardov. Gostujoči trener Žan Tabak je denimo po dvoboju potarnal, da so bili domači telesno močnejši in so prepričljivo dobili skok, česar iz ust njegovih predhodnikov ni bilo moč nikoli izvleči, saj so Izraelci vselej stavili prav na atletske sposobnosti svojih zvezdnikov. Že precej časa pa je tudi minilo od zadnjega ljubljanskega zmagoslavja nad šestkratnimi evropskimi prvaki, ki imajo zagotovljeno mesto v novi evroligi za sezono 2016/17 in si jih je v nastajajoči ligi prvakov zaželela tudi FIBA.
Nazadnje jih je še v nekdanjem košarkarskem hramu, v hali Tivoli, v sezoni 2006/07 s 77:75 premagalo moštvo, ki ga je vodil Gašper Okorn, v Olimpijini peterki pa so tedaj zaigrali Teemu Rannikko (16 točk), Domen Lorbek (17), Manučar Markoišvili, Ivica Jurković (oba po 13) in Hasan Rizvić (2), na klopi pa so bili še Goran Jurak (12), Slavko Duščak, Sandi Čebular (4), Saulius Kuzminskas, Dejan Hohler in Abdul Mills. Tudi tedaj je Izraelce vodil Hrvat, nekdanji pomočnik pri Unionu Olimpiji Neven Spahija, ki je imel v peterki zajeten nabor zvezdnikov, od Yotama Halperina, Tala Bursteina, Simasa Jasaitisa, Nikole Vujčića do Liora Eliyahuja. Mimogrede, tedaj je Union Olimpija zadela 12 trojk in izgubila skok s 17:37, odtlej pa izgubila vseh pet dvobojev z Maccabijem v Evropi (2009/10: v gosteh za -20, doma -7; 2010/11: v gosteh -37, doma -21; 2015/16: v gosteh -9) in tudi edina dva v ligi ABA.
