Uspešni in zgube
pon, 04.12.2017, 13:00
Uspešni in zgube
Da bi lahko navdušenje z eurobasketa pljusknilo na slovensko ligaško sceno, je bilo že kar naivno pričakovati.
Po oceni psihologov smo Slovenci šele na 62. mestu svetovne lestvice srečnih predvsem zato, ker imamo v življenju previsoka pričakovanja tako zase kot za svoje okolje. V košarkarskem besedišču bi dejali, da danes vsi želijo postati Goran Dragić ali Luka Dončić, ker zanje obstajajo le zelo uspešni in zgube, hkrati pa so mnogi raje nesrečni, kot da bi dejavno poskusili uresničiti realno dosegljive sanje. Strokovnjaki ob tem poudarjajo, da si Slovenci vse bolj želimo postati podobni Američanom in da zaradi nenehnega posnemanja izgubljamo nacionalno identiteto. Trend vpliva na vsa področja, v športu pa ima zelo prepoznavne oblike.

Košarka je eno od najbolj dramatičnih torišč. Razpon med uspešnimi (bogatimi) in »luzerji« je ogromen, vpliv amerikanizacije in tržnih vrednot, ki imajo precej več skupnega z neoliberalizmom kot s klasičnim športom, je silovit in večplasten. Ob množici, ki se veliko raje poistoveti s tujimi klubi in celo reprezentancami kot z rojaki, močno zvodeni nacionalni in prvinski tekmovalni naboj na slovenski ravni dogodkov, razvname se lahko le ob največjih spektaklih. V uvodnem delu letošnjega evropskega prvenstva je denimo naše košarkarje v Helsinkih spodbujala le peščica najzvestejših, na finale v Istanbulu pa bi se najraje preselila cela država, ki je ob sprejemu junakov v deževni Ljubljani doživljala pravo ekstazo. Že dobra dva meseca pozneje je na prvo tekmo kvalifikacij za svetovno prvenstvo prišlo v Stožice manj gledalcev, kot jih je prihrumelo v Turčijo po tleh, vodi in zraku, ne oziraje se na stroške.

Ali je 7000 gledalcev v dvoboju evropskih prvakov z Belorusijo, na katerem nista igrala Dragić in Dončić, veliko ali malo, je stvar subjektivne presoje. Vsekakor pa številka ni takšna, da bi se lahko ponašali s slovesom dežele košarke, saj takšne spodbujajo svoje ljubljence ne glede na ime tekmeca, v dobrem in slabem. Dobili smo zgolj potrditev, da imamo odlične košarkarje, ki bi z veseljem igrali v polnem številu tudi proti eksotom, in zelo izbirčne gledalce, ki jih (pre)pogosto bolj zanima blišč kot pa vsebina. Nadaljevanje je sledilo po porazu s Španijo, ki ga je pospremilo splošno razočaranje. Junaki so čez noč spet postali zgube.

Da bi lahko navdušenje z eurobasketa pljusknilo na slovensko ligaško sceno, pa je bilo že kar naivno pričakovati. Tribune v ligi Nova KBM – tudi zaradi razvodenelega tekmovalnega sistema – niso prav nič bolj polne kot poprej, negativna krivulja se v glavnem še naprej spušča. Domače nastope državnega, pokalnega in superpokalnega prvaka Petrola Olimpije v DP je doslej v povprečju videlo le 362 gledalcev, najskromnejši obisk pa ima vodilna Sixt Primorska. Da bi se lahko domača košarka prebila na vsaj eno od številnih televizijskih postaj s celodnevnim nogometnim sporedom, je prav tako utopična želja mnogih, vidno se je zmanjšalo celo število spletnih prenosov tekem v organizaciji Košarkarske zveze Slovenije. V dveh mesecih jih je bilo zgolj pet – le iz Stožic in Kopra. Kaj torej preostaja namišljeno velikim? Mar res zgolj občudovanje »visoke športne kulture« Špancev, Angležev in drugih, ki derejo na tekme in nam hkrati predvajajo svoje razkošje v domače dnevne sobe?


Uspešni in zgube

Tekmo z Belorusijo si je ogledalo 7000 gledalcev. Foto: Jure Eržen/Delo

Prijavi sovražni govor