Tiskane izdaje
Redki so rodovi, v katerih je moč najti toliko velikih imen z izrazitimi poslovnimi ambicijami. Rašo Nesterović, Matjaž Smodiš in Marko Milić so se preselili na Košarkarsko zvezo Slovenije, Jaka Lakovič je napovedal selitev med trenerje, Bečirovič je z enakimi ambicijami odšel v Grčijo, Jurica Golemac pa k Ciboni, slovesa sicer še nista oznanila Boštjan Nachbar in Primož Brezec, a sta oba odločna, da želita kariero tudi v prihodnje graditi na odmevni evropski, če ne svetovni sceni. »Res nas je veliko in ni pogosto tako, a mislim, da je šlo pri nas res za zgoščenost ambicioznih posameznikov, ki smo za nameček vsi preživeti tudi z jugoslovansko košarkarsko šolo, v kateri smo uživali, da nas 'mučijo'. To te zgradi kot človeka in osebnost,« pravi Bečirovič, ki ga je h Panathinaikosu, s katerim je leta 2007 postal tudi evropski prvak, povabil Đorđević, vendar si tedaj ni mislil, da ga bo v Grčiji čakal šok in bo moral svojo košarkarsko miselnost marsikje povsem na novo postaviti.
»Kot igralec misliš, da veš vse, a sem v Atenah naletel na lekcijo, da je pogled s trenerskega zornega kota vendarle drugačen. Prvi šok je bil velik, šele po nekaj mesecih sem se znašel v novi vlogi, zdaj pa že dobro vem, kaj zahtevajo od mene in se znam prilagoditi. Sprva pa sem, priznam, imel v glavi zgolj velik kaos,« Bečirovič ne olepšuje tega, da v tej sezoni vnovič grize kolena, le da ne več na košarkarskem igrišču, ampak ob njem. Večinoma se ukvarja z analizo tekmecev in igralcev nasprotne ekipe, kar prinaša dolge ure sedenja za računalnikom in tudi vrtenja posnetkov. V prvem letu po koncu igralne kariere ima pač še sindrom nemira, marsikatero košarkarsko situacijo še vedno gleda z očmi branilca, ki se je več kot 20 let podil za oranžnim usnjem, le da tokrat niti niso v njegovih rokah. »Težko je, ker sem bil sam neštetokrat v podobnem položaju, a tudi jaz se nisem vedno prav odločil, ko sem imel žogo v rokah, to je s strani zdaj lažje videti,« priznava, da ga je novi življenjski ritem povsem posrkal vase in ga tako zaposlil, da ne gleda preveč v prihodnost.
V Atenah ni več tako,
»Vsi se zavedamo, da to ni več isti klub kot pred nekaj leti, ko je moralo moštvo za vsako ceno končati na vrhu. Ena od prednostnih nalog je uveljavljanje grških mladih igralcev, vodstvo si je namreč zaželelo, da bi v klub prenesli del načina dela, po katerem so nekdaj sloveli klubi s področja nekdanje Jugoslavije. Da bi torej klub deloma slonel na vzgoji lastnih igralcev, čeprav ne za vsako ceno: rezultati imajo še vedno prednost,« je o ciljih povedal Sani. Atenčanom jim je sicer v zadnjem času nekoliko zaškripalo v evroligi, v drugi del sezone so štartali z zmago in tremi porazi ter so ta čas v skupini le pred Darušafako, ki še ni zabeležila uspeha.
»Na zunanjih položajih imamo že celo sezono smolo, zdaj, ko je utrujenost igralcev vse večja, in ko se forme najboljših moštev praviloma dvigajo, se to še bolj pozna. Sploh, ko se srečujemo s tekmeci, ki so dobro pokriti na vseh položajih. A mislim, da bomo že proti Darušafaki konec tedna lahko obrnili niz,« napoveduje 34-letnik, ki seveda spremlja tudi dogajanje v domačem okolju in poudarja, da novega selektorja Igorja Kokoškova ne čaka lahko delo. »Vsi vemo, da je velik strokovnjak, ki ga je imela slovenska zveza že nekaj let na očeh. Treba mu je dati priložnost, četudi je pred zahtevno nalogo, tudi zato, ker prihaja še zadnji val menjave rodov. Spodbudno pa je, da imamo v ozadju vendarle nekaj velikih talentov, med njimi tudi izrednega Luko Dončića,« poudarja Bečirovič, ki svojo prihodnost zdaj toliko bolj odločno vidi v trenerskih vodah.
