Tiskane izdaje
Ljubljana – V Turčiji v teh dneh še ni prave vročine, a so temperature prijetnejše kot v Sloveniji, zato se Domnu Lorbku še ne mudi domov z enako naglico, kot če bi se sezona zavlekla v sredino junija. Pri Gaziantepu se je resda nadejal končnice DP, a slovo od sezone v začetku maja je prineslo grenkobo le za kratek čas. Pod taktirko Jureta Zdovca je s soigralci že tako presegel načrte.
Njegovi zadnji meseci so v marsičem spominjali na lansko evropsko prvenstvo v Sloveniji, na katerem se je v sistemu Božidarja Maljkovića počutil kot riba v vodi. Tudi ob Zdovčevem vabilu v Turčijo sredi zime je začutil priložnost, da nadaljuje v podobnih taktih, saj imata oba trenerja kljub razlikam tudi veliko podobnosti. »No, nisem si želel, da bi sredi maja z družino že uživali v dopustu, a tako se je izšlo, vseeno pa me ne spremlja občutek obžalovanja. Le zakaj bi me? Pri Gaziantepu sem imel vse in še več, moja minutaža je bila na trenutke celo kar prevelika, po 30 minut in več, kar je pri dveh tekmah tedensko ogromno,« je 29-letni Ljubljančan prepričan o eni najboljših sezon v svoji karieri, v kateri je njegovi želji in odločnosti v celoti sledilo tudi telo, zaradi česar je v teh dneh eden redkih, ki je že rekel odločen da poletni reprezentančni akciji. Četudi potem v bolj diplomatskem tonu dodal, da mora seveda najprej dobiti selektorjevo vabilo.
»Nikakršnih bonitet ne pričakujem, ker sem sezono preživel v moštvu Jureta Zdovca. Saj me ni spoznaval na novo, v košarkarskem smislu oba veva vse drug o drugem. Mislim pa, da sem z igrami v Turčiji pokazal, da si zaslužim reprezentančno vabilo. Pa tako ne razmišljam, ker se je sezona končala razmeroma zgodaj, marveč je vseskozi veljalo, da me lahko ustavi le poškodba. Na svetovnem prvenstvu namreč še nisem igral. Če to ni izziv, ne vem, kaj bi lahko bilo,« Lorbek pojasni svoje stališče. Do zbora izbrane vrste sredi julija ima namreč več dva meseca časa za oddih, med katerim bo moral odločati tudi o svoji prihodnosti. In prav nobene želje nima, da bi se spet znašel sredi mukotrpnega čakanja, ki mu je lani prineslo selitev v Turčijo šele decembra. Če bi denimo z Gaziantepom dosegel dogovor o novi pogodbi, pa bi bilo sploh prvič v zadnjih osmih letih – odkar je zapustil Helios –, da bi kariero tudi v drugi sezoni nadaljeval pri istem klubu.
Ga to zanima, kot je dejal že ob decembrskem prihodu, ali so se njegovi pogledi vmes spremenili? »Ker se zdaj turška liga nadaljuje s končnico, za kakšne resne pogovore še ni pravi čas. Vodilni možje Gaziantepa so mi le dejali, da bi me radi videli tudi v prihodnje. A naj se s tem ukvarja moj zastopnik. Načeloma bi rad ostal, ker mi je ob odlični organiziranosti in stabilnem poslovanju kluba ter vidni vlogi na parketu pomembno, da se je dobro znašla tudi moja družina. To bi znalo prevesiti tehtnico, če se seveda ne bo pojavila ponudba večjega evropskega kluba,« je Lorbek pojasnil, da ne želi čakati v nedogled, kot je že moral v preteklosti. Lani namreč ni bilo prvič, da je delodajalce zaradi spleta okoliščin dobil razmeroma pozno. »Vsi dobro vemo, da razmere v evropski košarki niso rožnate in da se ne gre otepati kluba, pri katerem se ti ponudi vse, kar se je meni v minulih mesecih. Ni mi do tega, da bi šel še enkrat v karieri čez težave z delodajalci,« pravi.
Očitno bo veliko vlogo pri tem odigral tudi slovenski selektor, s katerim so se že med sezono dogovorili za podaljšanje pogodbe za dodatni dve leti. Lorbek prav v tem vidi znake turške ambicioznosti, saj se Zdovc nikoli ni zadovoljeval z drobtinicami in bo tudi v prihodnje zagotovo želel seči še višje. »Ko smo po finalnem turnirju pokala eurochallenge ostali brez četrtfinala končnice v DP, so morda komu porasli apetiti, a je Jure naredil red. V klubu so ljudje, ki se ne spoznajo toliko na košarko, a so hitro uvideli, da se je od jeseni marsikaj korenito spremenilo. Gaziantep je bil namreč prej zadnji turški klub, letos pa smo igrali na finalnem turnirju pokala eurochallenge in se potegovali za vstop med osmerico na domači sceni. Denar pa tudi ni težava,« trdi Lorbek. Res pa je, da bi znala biti težava prihodnost na mednarodnih tekmovanjih, saj jim je izpad na pragu končnice DP priprl tudi vrata v Evropo. Tudi za pokal eurochallenge, za katerega pa računajo na posebno povabilo FIBA. Pri ULEB bodo težje izposlovali kaj podobnega za evropski pokal, ne glede na to, koliko denarja bodo položili na mizo, je prepričan tudi slovenski branilec, saj je tam vrsta za tri mesta neskončna, v igri pa veliko bolj uveljavljena košarkarska sredine …
