Tiskane izdaje
Ljubljana – Če se že Tajfun v svoji prvi sezoni na več frontah ni mogel ogniti plačilu visoke šolnine in izpadu iz lige ABA, lahko za Krko in Union Olimpijo mirne duše zapišemo, da sta imeli več sreče kot pameti. Novomeščani so se ognili predzadnjemu mestu z izdatno tujo pomočjo, Ljubljančani pa so prilezli na zgornjo polovico lestvice, a s šestimi zmagami manj od četrte Mege Leksa.
Zadnja kola regionalnega prvenstva so zaznamovale številne tesne povezave med nastopajočimi, ne le na tekmi Budućnost – Sutjeska, ki je povzročila toliko hude krvi. Zadar je z odločilno tesno zmago nad Sutjesko še posebej razveselil svoja dolgoletna člana Iva Ivanova in Jureta Lalića, ki sta v tej sezoni gonilni sili Krke. Za Olimpijin uspeh po kar štirih podaljških pa je bil najzaslužnejši nekdanji partizanovec Sava Lešić. Z odlično predstavo (31 točk, 21 skokov in 3 asistence) si je prislužil statistično oceno 43 in naslov najboljšega igralca 26. kola lige ABA, čeprav je Jamar Wilson, soigralec Eda Murića in varovanec Aleksandra Džikića pri beograjskih črno-belih, na isti tekmi dosegel indeks 46, kar je celo rekord sezone. Prevladal je uspeh Lešićevega moštva, kar pri vrednotenju posameznikov ni vedno najbolj pošteno načelo. Na koncu je stožiški krilni center tudi drugi najbolje ocenjeni košarkar regionalne sezone za Mirom Bilanom iz Cedevite ter tretji najučinkovitejši strelec (povp. 15,19) za Tadijo Dragićevićem iz Budućnosti (16,33) in Kevinom Jonesom iz Partizana (16,32).
Da najuspešnejši ne uživajo vseh prednosti, dokazuje tudi primer Črnogorcev. Prepričljivo so osvojili prvo mesto na nacionalni lestvici lige ABA pred Srbijo in Hrvaško ter si prislužili pravico do dodatnega drugega kluba v naslednji sezoni. Toda ker je tudi druga novinka med regionalno elito Sutjeska izpadla, bodo morali poiskati nadomestno zasedbo, najverjetneje Mornar iz Bara, ki bo moral izpolniti vse potrebne pogoje. Pod zelo ostrim drobnogledom pa so se že znašle finančne in infrastrukturne zmožnosti Budućnosti, čeprav je dosegla kar 23 zmag, le eno manj od rekorda tekmovanja v lasti Crvene zvezde (2014/15), Maccabija (2011/12) in Partizana (2007/08). Če bo nadaljevala v podobnem ritmu v končnici, najprej v polfinalu z Mego Leksom, nato pa še z zmagovalcem dvoboja Crvena zvezda – Cedevita, si bo namreč priigrala mesto v Ulebovi evroligi, kar zdajšnjim članom evropske elite iz Srbije in Hrvaške niti malo ne diši.
Slovenska moštva so medtem pričakovano pristala na zadnjem, šestem mestu nacionalne razpredelnice, razporedila pa so se v obratnem vrstnem redu kot lani na koncu domače lige Telemach. Skupaj so zbrala 28 zmag (le pet manj kot Budućnost), od teh šest v medsebojnih dvobojih, v katerih so točke preprosto morale ostati v domovini. Lani sta denimo Union Olimpija in Krka sami iztržili 27 zmag, nazadnje pa je bil iztržek Slovenije slabši v sezoni 2011/12, ko so jo zastopale kar štiri moštva: Olimpija je takrat pristala na šestem mestu, Krka na enajstem, Heliosu in Zlatorogu pa sta pripadli zadnji stopnički.
Več ko nas je, slabši smo, nasploh odmeva že dolgo, zato vrnitve k dvema vstopnicama za ligo ABA še ni treba same po sebi razglasiti za košarkarski polom naroda. Precej večji razlog za skrb je izrazito negativen trend pri kakovosti dela v klubih in verižnem krčenju finančnih vložkov pokroviteljev, ki se omejuje le še na lokalni interes, kdo bo prvi v domačih vaseh. Z naslovom državnega prvaka pa ni mogoče žeti uspeha niti po naseljih v sosednjih državah, kaj šele pri širši evropski primerjavi. Kdor se ne strinja, se mu ponuja primer Tajfuna, ki je imel po osvojitvi lovorike velike težave zaradi obveznosti igralcev v njihovih pravih službah in šolah, ali naj pogleda rezultate slovenskih moštev v pokalu FIBA, ki so jim vzeli veselje do vnovičnega vpisa. Vendar osamitev v krogu DP, h kateri spodbujajo tudi napovedani ukrepi vodstva KZS, še nikoli ni bila uspešna formula za napredek.
