Tiskane izdaje
Ljubljana – Po hudi finančni stiski, v katero so košarkarje Slovana pahnili grehi uprav iz prejšnjega desetletja, nekdanjemu ponosu s Kodeljevega le ne bo potrebno zapahniti vrat. Novo vodstvo je z upniki doseglo dogovor o prisilni poravnavi, s čimer se je klub obdržal nad gladino, v prihodnje naj bi se vnovič vrnil k svoji nekdanji osnovni »dejavnosti«, vzgoji domačih igralcev.
Slovan je bil svojčas ena najbolj zaželenih postaj mladih slovenskih košarkarjev na poti v Evropo. Čez njegov prag je šla vrsta slovenskih reprezentantov, od Marka Maraviča, Uroša Slokarja, Mihe Zupana, Gašperja Vidmarja, bratov Dragić, Jake Klobučarja, Jake Blažiča, Mirze Begića in drugih, v njem sta zrasla tudi zdajšnji generalni sekretar KZS Rašo Nesterović in evropski prvak iz leta 2010 Jaka Lakovič. Ko se je konec leta 2012 po 13 letih poslovil dotedanji predsednik kluba Borut Razdevšek, je v njegove čevlje stopil Miloš Paravinja, sezono pozneje pa so delovanje kluba ohromile dejavnosti iz preteklosti, med njimi izvršba Denisa Toromana in izgubljena tožba proti Unionu Olimpiji, potem ko je Mirza Begić v sezoni 2007/08 le nekaj mesecev po selitvi direktorja Janeza Rajglja v Tivoli tudi sam ubral enako pot brez odškodnine.
Seznam upnikov, med katerimi je bila na koncu največji KZS, ki ji je Slovan dolžan nekaj več kot 31.000 evrov, je rasel kot gobe po dežju. Skupni znesek je lani narasel na 200 tisoč evrov, zaradi česar je klubu grozila enaka usoda kot Mariboru Messerju, ki je šel lanskega aprila v stečaj. Ker bi bilo ob popolnem potopu nerealno pričakovati, da bi na pogorišču lahko zrasel nov kluba, so se odločili poskusiti s prisilno poravnavo, na katero je morala pristati vsaj polovica upnikov, katerih terjatve so obenem skupaj dosegale vsaj 60 odstotkov celotnega zneska. A na ponudbo je na koncu pristalo celo precej več upnikov, s čimer se je Slovan rešil z roba prepada. V naslednjih petih letih mora poplačati slabih 70 tisoč evro terjatev, znebil pa se je tudi blokade KZS, zaradi katere v tej sezoni v klubu niso mogli registrirati novih košarkarjev.
Zdajšnji predsednik Miloš Paravinja o preteklosti, ki jo je podedoval ob prihodu na Kodeljevo, ne želi izgubljati besed, a je odločen, da nekdanjemu ponosu slovenske košarke vrnejo vsaj del sijaja prejšnjega obdobja. »Ne želim, da klub še kdaj pride v položaj, ko bo začel za vsako ceno tekmovati z največjimi domačimi klubi. Imeti moramo svojo vizijo in moja želja je, da povečamo sodelovanje z univerzo. Že zdaj je pri nas veliko košarkarjev, ki so se ob začetku študija preselili v Ljubljano in domači klub zamenjali za našega. Sodelovanje s srednjimi šolami je namreč dobro, a nam je manjkalo to zadnje obdobje šolskega dozorevanja vsakega športnika. Ne smemo se slepiti, da bomo lahko še kdaj le produkcijsko središče, saj dobre mlade igralce zdaj zastopniki hitro odpeljejo v tujino. Želim pa v klub vrniti dobro delo z mlajšimi igralci. Prav neverjetno je, koliko energije sem zadnje mesece izgubil, da sem trenerje mlajših kategorij prepričal, da nas ne sme zanimati lov na državno lovoriko pri kadetih, mladincih in drugih mlajših kategorijah, ampak da mora biti v ospredju kakovostno delo s posamezniki,« je Paravinja odločen zasukati dogajanje v drugo smer in stabilizirati položaj na Kodeljevem, kjer so kljub težavam zadržali pokrovitelja Telekom in Petrol.
Ker številnih igralcev v tej sezoni donedavno niso mogli registrirati, so v drugi ligi nastopali s prepolovljenim kadrom. Prvo tekmo v tem letu so končali celo le s štirimi košarkarji, kar jih trenutno uvršča na predzadnje mesto v 2. SKL. Želja vseh je seveda vrnitev v prvo ligo, a ne za vsako ceno, je odločen Paravinja. »Želimo moštvo dijakov in študentov, v katerem bi jih bilo čim več iz lastnega pogona, z njimi bomo potem lovili ta cilj. Ne želim, da se povzpnemo razred višje, potem pa bi morali v nakupe, ker ne bi zdržali ritma. Hočem, da ustvarimo močno lastno jedro moštva in potem kvečjemu dodamo dva, tri igralce, ki nas ne bodo finančno potegnili navzdol,« pravi Paravinja, ki opozarja, da bi morali klubi bolj sodelovati, saj je panoga doslej že močno nazadovala na Gorenjskem, prav tako na Štajerskem, kjer ima veliko konkurenco v nogometu, izgubila je področje okoli Ajdovščine, na račun rokometa pa, pravi, peša tudi na Dolenjskem.
