Tiskane izdaje
Za košarkarji Uniona Olimpije je neuspešen teden, pred njimi nič lažje nadaljevanje lige ABA proti Crveni zvezdi in evropske sezone proti Bambergu. A tudi še eno prelomno leto. Junija bodo volili predsednika kluba, tektonske spremembe v lastništvu slovenskih podjetij pa pomenijo izziv za Matevža Zupančiča, ki je prevzel direktorsko mesto leta 2012.
Naprodaj so Pivovarna Union, Telekom in Zavarovalnica Triglav, ki vam že dolgo stojijo ob strani, a jim bodo junija potekle sponzorske pogodbe. Kako se je v takšnih razmerah možno dogovarjati o podaljšanju sodelovanja?
Razmere so težke za celoten slovenski šport, kulturo in druge dejavnosti, ki so v dobršni meri odvisne od sponzorstev. Vemo, da je naš trg premajhen za visokoleteče načrte na kateremkoli področju. Po strogih tržnih zakonitostih, zgolj s prodajo vstopnic in oglasnega prostora ter z odškodninami za igralce, ne bomo mogli ohranjati ravni, kakršno si želimo in se jo od nas zahteva. Strinjam se, da se lahko marsikaj spremeni, a moramo ostati optimisti. Govorimo o velikih gospodarskih družbah, ki desetletja vlagajo v šport, in za njihovo javno podobo ali družbeno odgovornost bi bilo pomembno, da ostanejo med pokrovitelji. Kot klub se moramo izkazati po najboljših močeh, globalno pa se mora pri morebitnih prevzemih zahtevati od novih lastnikov klavzule glede vlaganja v družbeno odgovorne projekte, kakršni so tudi športni. Kdor bo razkopaval našo zemljo, naj vanjo še kaj posadi.
V minulih letih je bilo zanimanje tujih podjetnikov za slovenski šport skromno. Se lahko spremeni, ko bodo prišli v novi vlogi?
Individualnih mecenov, arabskih, kitajskih in ruskih vlagateljev doslej ni bilo na vidiku. Abramoviči ne rastejo na drevesih, na lipah pa sploh ne. Kljub temu se že dve ali tri leta trudimo pokazati, da ni samo športni rezultat tisti, ki vrača, ampak cela vrsta dejavnosti. Union Olimpija tekmuje v Evropi in na Balkanu, ki je tržna niša številnih podjetij. Če seštejemo koristi, menim, da se splača vlagati v šport tudi v primerjavi s klasičnimi oblikami reklame, še posebej, če podjetje zna svoje sponzorstvo tudi aktivirati. Pri nas poznamo zgodbo Heliosa. Začetek je bil dramatičen, nato so zgodbo celo obogatili.
Ali v Evropi obstaja športni projekt, ki uspešno deluje brez močne podpore okolja?
Poglejmo Barcelono, Real in CSKA ali Cibono, Crveno zvezdo in Partizan. Za vsemi stojijo gospodarstvo, državna in lokalna politika, kar pri nas radi obsojamo. Na drugi strani imamo »tovarniške« klube, kot sta Cedevita ali Krka, za katere vemo, koliko manj prepoznavni so v tujini. Prepričan sem, da se bo tudi čez 20 let govorilo o Partizanu, Olimpiji, Zvezdi in Ciboni, verjetno se bo pojavil celo kdo, ki bo poskusil oživiti Split.
Olimpijin predsednik Jani Möderndorfer prihaja iz manjše opozicijske stranke in ni več v idiličnem odnosu z županom Zoranom Jankovićem. Se boste morali obrniti po političnem vetru?
Naš vodstveni ustroj se je menjaval precej manj pogosto kot vlade. V vsaki politični opciji se je očitno našlo dovolj interesa in ljubezni do športa. Union Olimpija ni zašla v težave, ker ji je nekdo zaprl pipico, ampak zaradi lastnih katastrofalnih napak. Na površju jo je ohranil konsenz pokroviteljev. BTC in Spar sta zasebni podjetji, a sta vedno vztrajali z nami, čeprav se je govorilo, da smo klub političnih interesov. Tega v klubu nikoli nismo občutili. Za državnimi podjetji res na nek način stoji politika, ampak zaradi sponzorstev ni bil nihče oškodovan. Naj bi ljudem vzeli še šport? Župan kot ljubitelj košarke seveda podpira naš klub, saj gre za projekt, ki je tesno povezan z vizijo MOL in Stožicam daje vsebino.
Verjetno pa imate v mislih tudi rezervni scenarij.
Če bodo prispevki pokroviteljev nižji, kluba ne bo konec. Povedati pa bo treba, kakšne bodo vzdržne ambicije. To je začaran krog: vsi zahtevajo evropsko Olimpijo, ne bi pa je plačali. V prejšnjih letih so nas spraševali, kje imamo mlade in slovenske košarkarje. Zdaj jih imamo kar nekaj, a zato obisk ni bistveno večji, pritisk pričakovanja uspehov pa je ostal enak. Tuje okrepitve bi morale biti vrhunske, ampak ne drage, ker smo Slovenci občutljivi, ko gre za denar. Naš svet sponzorjev je letos poleti zahteval znižanje proračuna za 25 do 30 odstotkov ter čim bolj mlado in domačo ekipo, kar smo storili.
Bi lahko današnje plače igralcev primerjali z zlatimi časi Olimpije?
Težko je primerjati obdobja, zneske in valute. Koliko je v današnjem denarju sedem milijonov mark, kolikor naj bi imela Olimpija na voljo, ko se je v povsem drugačnih razmerah uvrstila na finalni turnir evrolige? Ocenjujem, da je zdajšnji proračun vsaj trikrat nižji od nekdanjih. Visoke so bile tudi plače v letih 2009 in 2010. Vladimir Golubović je zaslužil v Tivoliju petkrat več kot naši najdražji igralci zdaj.
Olimpija je bila v krizi še v času blaginje. Prejšnji direktorji pa so stisko celo izkoriščali sebi v prid s pravljicami o manjšanju dolga. Še posebej, odkar je Janez Rajgelj leta 2007 razkril, da znaša 5,5 milijona evrov. Kakšno diagnozo bi postavili na podlagi zadnjih številk?
Že tretje leto je klub pod nadzorom stroge zunanje revizije in njenih podatkov ne moreš prirediti. Če v poslovnem letu ustvariš presežek, ko smo ga mi v letih 2012 in 2013, to ne pomeni, da dolgov za nazaj ni več. Konec junija 2015 bodo naši pokrovitelji plačali še zadnji obrok kredita, okoli 600.000 evrov, trenutno pa imamo odprtih še za okoli dva milijona drugih dolgov. To je znosno, nikakor pa ni rožnato.
Drži, da ste upnikom v letu 2013 plačali 1,7 milijona evrov, ampak da ste si tudi nakopali nove obveznosti, tako da se je dolg zmanjšal le za tristo tisočakov?
Res je, to je bilo dobro prodajno leto, saj so odšli Baynes, Blažič, Sulejmanović in Prepelič. Toda prišle so posledice starih tožb. Poplačati smo morali Golubovića in Markoto, nato še Đorđevića, Bavčića, Dašića, Jeretina in Vardo. Toda zdajšnji ritem je manj krut, saj nas več ne bremenijo ogromne pogodbe, kakršne je Olimpija sklepala včasih. Zneski so obvladljivi, zato storimo dva ali tri korake naprej in enega nazaj. Trenutno je največje breme Goran Jagodnik, s katerim smo sklenili dogovor o poravnavi in mu predčasno plačali prvi obrok. Od prejšnje sezone smo dolžni Joksimoviću, Drobnjaku, Vladoviću in Bubniću, še od prej Samu Udrihu in še komu.
Koga bi lahko prodali poleti?
Letos smo potipali trg glede Alena Omića. Vedeli smo, da bomo bodisi dobili lepo odškodnino bodisi zadržali dobrega košarkarja, ki lahko še napreduje. Junija bomo znova poskusili, saj bo naslednja sezona njegova zadnja pri Unionu Olimpiji in po njej bo lahko prosto odšel. Torej ga bomo prodali ali z njim podaljšali pogodbo. Razmislili bomo tudi o Paolu Marinelliju. Res pa je, da so odškodnine veliko nižje, kot so bile nekoč. Vemo, da zneski že pri odhodih v ligo NBA ne dosegajo pol milijona.
Ali pogosto slišite pripombo, kaj pametujejo pri Olimpiji, če še Krke ne morejo premagati?
Seveda, a le kot športno zbadanje. Tudi Krka ima kakovostne tujce, dobre domače igralce in nekaj mladih fantov. Letos ima Olimpija več domačih upov kot Krka, ki temelji na veteranih in tujcih. Zneski, ki jih kluba namenjata košarkarjem, so zelo podobni, naš skupni proračun pa je nekoliko večji od novomeškega, saj smo drugačna zgodba. Več moramo vlagati v sodelovanje z navijači in javnostmi, ponujamo marsikaj, česar Novomeščanom ni treba, Stožice pa so drugačen zalogaj kot dvorana Leona Štuklja. Igramo tudi v evropskem pokalu, kar nas že uvodoma stane 150.000 evrov. Težko se je boriti na treh frontah, toda naši dosežki so še vedno dobri, če upoštevamo, da precej fantov prvič igra na takšni ravni.
Vodstvo KZS obsoja podrejenost DP komercialnim tekmovanjem, denimo evroligi in ligi ABA. Kakšno je Olimpijino stališče?
Znašli smo se sredi nekakšnega pingponga, vodstvi ULEB in FIBA nam vztrajno pošiljata pisma, v katerih zmerjata druga drugo. Za naslednjo sezono ne pričakujem novosti, potem pa bi se že lahko kaj spremenilo. FIBA pač ne skriva ambicije, da bi znova prevzela nadzor nad klubsko košarko. Prava evroliga pa bo vendarle tista, za katero se bo odločilo deset največjih klubov, ki jih bodo morali prepričati z denarjem. In bomo spet tam.
Obtožbe slišimo tudi na račun lige ABA, toda kakšna bi bila slovenska košarka brez nje?
Kakovost košarke v ligi ABA ni sporna. S tem se strinjamo v Sloveniji, Srbiji in na Hrvaškem. Sporni so nenehne spremembe tekmovalnih sistemov v Evropi nasploh, »wild cardi« in nejasnosti glede uvrščanja na evropsko sceno, kar je okusila Igokea. Zdaj so stvari bolj urejene, saj vnaprej vemo, katero mesto odpira vrata v evroligo in katero v evropski pokal. Liga ABA je komercialna, toda igranje v njej je formalno gledano cenejše kot v slovenskem DP. Zgodba seveda ni enoznačna, toda menim, da prinaša precej več koristi kot škode.
Kakšne možnosti bi imela Slovenija, da bi sama prišla do mesta v evroligi, če bi ukinili ligo ABA?
Majhne, regija nekdanje Jugoslavije bi pa morala dati dva ali celo tri evroligaše. Tudi če bo stvari prevzela FIBA, bo gledala, da bodo klubi finančno stabilni in ne bo klicala Splita, Bosne in Cibone. Povabila bo Crveno zvezdo in Cedevito, razlika ne bo velika.
Kolikšen bi moral biti minimalni proračun Olimpijine ekipe, da bi lahko bila konkurenčna v evroligi?
Ob takšni organiziranosti kluba bi lahko že letos sodelovali v evroligi. Je cenejša kot evropski pokal, gledalcev bi imeli več, motivacija košarkarjev pa bi bila neverjetna. Koliko zmag bi zbrali, je drugo vprašanje, toda nastopali smo že z razpadajočimi zasedbami in zbrali dve ali tri zmage. Da bi bili kontinuirano med štirimi najboljšimi ali v finalu v ligi ABA in konkurenčni v evroligi, pa bi potrebovali vsaj trikrat več denarja za sestavo moštva. Torej okoli 2,5 milijona evrov, toliko kot ima zdaj Crvena zvezda. Bi bil pa pritisk toliko večji, kar bi spet pomenilo drugačno zgodbo.
