Tiskane izdaje
Košarkarski dogodki so si tudi v minulem tednu sledili kot po tekočem traku in novopečeni selektor slovenske reprezentance Igor Kokoškov je le nekaj dni po imenovanju izvedel za imena tekmecev za poletne kvalifikacije za EP 2017. A 44-letni Srb, ki od leta 1999 živi in dela v ZDA, že gleda veliko dlje in že napoveduje odpiranje vrat tudi najstnikom, ki zadnje čase že puščajo pečat v mednarodnih ligah.
Kako merodajen je lahko dosedanji pozitivni iztržek v tekmah z Ukrajino in Bolgarijo, ki se bosta poleg Kosova postavili po robu Sloveniji?
Vsekakor v letošnjih kvalifikacijah prevzemamo vlogo favorita. Pozitivna tradicija in rezultati, ki jih je Slovenija dosegala v zadnjem desetletju, so zagotovo smerokaz za naslednje obdobje. Zdaj že zbiramo podatke o tekmecih, toda naša prednostna naloga bo pripraviti pravi izbor igralcev, ki bodo imeli za seboj dobre klubske sezone in prišli na priprave motivirani. Cilj pač ni le preboj prek kvalifikacij, bo pa to prvi korak, ki ga bomo morali narediti. Pritisk bo vedno, saj bodo naši tekmeci sproščeni in ko nekaj moraš narediti, je težje. A nihče od naših tekmecev nima takšnega potenciala in talenta kot Slovenija.
Slovenska reprezentanca že skoraj 12 let ni igrala v kvalifikacijah za EP. Kaj to pomeni zanjo?
Gre le za razmeroma normalno nihanje v obdobjih, ne pa za rezultatsko krizo. Za tem trdno stojim, ker sem slovensko reprezentanco zadnja leta podrobno spremljal kot selektor Gruzije, saj so se nam križale poti, videl sem vse pripravljalne tekme iz lanskega leta. V športu je pač težko imeti vse pod nadzorom in tekma Slovenije z Latvijo na EP bi se lahko končala tudi drugače. Zdaj reprezentanca stopa v novo obdobje in vsekakor ne bo edina od večjih košarkarskih držav, ki so v zadnjih let že morale po tej poti. Črna gora je imela lani dobrega trenerja in močan igralski kader, a je ostala brez EP. Težo kvalifikacij je leta 2009 okusila tudi Srbija, četudi se je prebila čeznje in na Poljskem osvojila srebrno kolajno, še več preglavic pa je imela štiri leta pozneje, ko je bila šele tretja v svoji kvalifikacijski skupini.
Z Gruzijo ste pred leti začeli z ničle, saj je bila še nepopisan košarkarski list, s Slovenijo je drugače. Vam zato predstavlja večji zalogaj in izziv?
Po eni strani da, po drugi spet ne, saj sem bil tudi pomočnik Željku Obradoviću v srbski reprezentanci, ko smo igrali na OI 2004. Kot trener sem presrečen, da bom imel priložnost voditi tako sijajno reprezentanco, kot je slovenska, saj imam o slovenski košarki zelo visoko mnenje. Igralci mi niso tuji, prav tako vem, kakšen nabor talentov imate, a v karieri sem delal tako z boljšimi kot s slabšimi košarkarji. Vsako moštvo je nov organizem, vsako leto se zaradi menjav v igralskem kadru začenja znova. Tudi letos se nam obeta novo moštvo, četudi bo osnova enaka, saj bo v njem nekaj novih imen, morali bomo na novo zgraditi kemijo, prilagoditi igro, saj smo, kot kaže, izgubili nekaj veteranov, ki so napovedali reprezentančno upokojitev.
Odziv na reprezentančne akcije je nihal že v preteklosti, ko je bilo na sporedu EP ali SP, kakšnega pričakujete za kvalifikacije?
Vsaka selekcija, tudi družina ima težave, nekatere o tem govorijo več, drugi manj. Zagotovo vi bolje veste, kaj se je dogajalo v prejšnjih letih. Če moraš nekoga prositi ali ga siliti, da ga pridobiš v reprezentanco, to nikomur ne prinese nič dobrega. Igralci pač niso plačani za nastope v reprezentanci, šport pa vse bolj postaja posel, za večino kar gospodarska dejavnost, s katero se menjajo tudi odnosi na trgu. Igralcev za nastope v izbrani vrsti ni mogoče več motivirati na enak način kot pred 20 ali celo še pred 10 leti. Lahko le računaš na to, da imajo občutek pripadnosti svoji državi. Njihovo telo je namreč tisto, ki jim zagotavlja kruh in nacionalna zveza mora to razumeti ter jim pomagati, da prek poletja psihično in telesno čim bolj okrevajo in da se v klube, v katerih si služijo kruh, vrnejo boljši in bolje pripravljeni. Obe strani morata zdaj veliko bolje sodelovati, od reprezentantov ni mogoče le zahtevati, ampak jim je treba nekaj tudi dati.
Boste tudi vi vztrajali s poskusom vrnitve košarkarjev, ki so večkrat zavrnili sodelovanje v izbrani vrsti?
Vrata bodo odprta vsem, brez katerih reprezentančni načrt ne bi mogel zaživeti, ne glede na preteklost, a vodilo bo to, kakšne bodo potrebe izbrane vrste. Moj pristop bo enak do vseh, del reprezentance bo lahko vsak, ki bo prinesel nekaj pozitivnega. Veliko igralcev poznam, tudi vse v ligi NBA, saj se srečujemo na tekmah. Toda v tem trenutku še nimam oblikovanega seznama imen. Bom pa vse odločitve sprejel v korist slovenske reprezentance in ne na podlagi osebnega odnosa s posameznimi igralci.
Pred lanskim EP je bila živa ideja naturalizacije Bryana Dunstona. Tudi vi razmišljate v smeri okrepitve iz tujine?
V Srbiji so se denimo že pred leti odločili, da v moški reprezentanci ne potrebujejo naturaliziranih igralcev, v Gruziji pa nismo imeli dovolj kakovostnih domačih, zato smo se morali okleniti takšne rešitve. Jaz sem trener in moj posel je oblikovanje dobrega moštva. Talentov je sicer v Sloveniji dovolj. Osebno nisem proti naturalizaciji, a če se bo vodstvo KZS odločilo, da bomo gradili le na slovenskih igralcih, bom to spoštoval. V tem pogledu sem zelo prožen, saj delam v ligi NBA, v kateri so dobrodošli vsi dobri košarkarji in vrhunski atleti, ne glede na nacionalno pripadnost.
No, Dunstona si je prejšnji selektor zaželel zaradi vrzeli, ki jo je videl med visokimi igralci. Kje pa je po vašem največja praznina?
Ne želim se poigravati z imeni, da ne bi koga pozabil ali koga preveč povzdignil. Seveda moram kot selektor predvsem misliti na to, da bi dobil naslednjo tekmo, a obenem delovati tudi strateško in razmišljati, kaj se bo z reprezentanco dogajalo v naslednjem obdobju in kje bo čez pet let. Treba se bo pogovoriti tudi z veterani, ki so napovedali slovo, in videti, kako razmišljajo, koliko energije in motiva morda vendarle še imajo. Zdaj smo dočakali žreb, sledijo oblikovanje okostja moštva in pogovori z igralci, potem bom gradil koncept za prihodnost.
Z Goranom Dragićem vaju veže tudi osebni prijateljski odnos. Kako ga bosta uskladila v novih razmerah?
Ne morem ignorirati dejstva, da sva pet let košarkarsko sodelovala, v tem času pa razvila tudi drugačen, prijateljski odnos. Goran je inštitucija, je eden največjih ambasadorjev slovenskega športa v svetu in eden od petih najboljših organizatorjev igre na svetu. Prepričan pa sem, da nisem postal selektor zaradi njega, saj vem, da niti v preteklosti nikoli ni pogojeval svojega nastopa za reprezentanco s tem, kdo bo selektor. Je domoljub, njegov nastop za reprezentanco pa bo odvisen od tega, ali bo zdrav. Njegova pričakovanja do sebe so namreč zelo velika in pomembno bo, da bo pripravljen in da bo tekme odigral kakovostno. Upam, da bova najin odnos lahko dobro izkoristila. Rad imam odprt odnos z igralci, ne le s kapetanom ali vodjo moštva. Obstajajo mesta in čas, ko lahko govoriva tudi o osebnih stvareh, a odločitve, ki so povezane z moštvom, so del mojega posla in nanj se spoznam.
V Sloveniji že nekaj let velja, da ni mladih, ki bi lahko bili na ravni nekdanjih asov, vi ste napovedali še dodatno pomladitev izbrane vrste, potem ko jo je ta postopno doživljala že zadnjih nekaj let. Kako dobro poznate mlade slovenske rodove ob Luki Dončiću?
Sem v vsakodnevnem stiku z direktorjem reprezentance Matjažem Smodišem, v tem času pospešeno sestavljamo širšo sliko o vseh morebitnih kandidatih za reprezentanco, tudi tistih, katerih razvoj bi morali spremljati. Matjaž opravlja odlično delo, saj je zbiranje podatkov v njegovih rokah. O imenih ne bi govoril, a sebe vidim kot pripadnika stare jugoslovanske šole, v kateri smo vedno gradili na mladih talentih, ki kažejo potencial, da bi lahko postali diamanti evropske, če že ne svetovne košarke. Slovenija jih nekaj ima. Seveda bomo morali loviti rezultat, a srečen bi bil, če bi lahko imel na mestu 11., 12. ali 13. člana moštva fanta v starosti 16, 17 ali 18 let. Čaka me naporno delo, da bomo prišli do moštva, ki bo dovolj kakovostno, a tudi nadarjeno, da bomo z njim zmagovali, hkrati pa kalili mlade upe. Oni nam v tem trenutku seveda ne bodo mogli veliko pomagati, a to je vlaganje v prihodnost in nekega dne bodo ponosni, da smo jih uvrstili v reprezentanco, ko si tega še niso zaslužili.
Je pomladitev že dejstvo ali le želja?
Poskusil bom najti prostor zanje, seveda pa moramo najprej zmagovati. Mladih namreč ne moreš razvijati, če izgubljaš, učiti se morajo zmagovalne miselnosti. Ne nameravam uporabljati pomladitve za alibi, da nam ne gre.
Kot eden od kandidatov z pomočnika se omenja tudi Jaka Lakovič, eden najbolj lojalnih reprezentantov v slovenski košarki, ki pa še igra in dela v Španiji. Kakšna bo razdelitev dela v naslednjih mesecih?
Z Jako se dobro poznava. Mislim, da je bil leta 2006 na preizkusu v Detroitu, kjer je z nami preživel nekaj dni, ko smo se odločali, ali bi ga pripeljali kot menjavo za Chaunceyja Billupsa. Tedaj se je odločil ostati v Evropi oziroma za odhod v Barcelono, pozneje pa sva se videvala na prvenstvih. Tega, da je bil reprezentanci kot igralec vedno na voljo, ni mogoče ignorirati, vendar ta čas še nisem sprejel končne odločitve o strokovnem štabu. Pri tem mi bo v pomoč tudi sugestija KZS, saj je del njenih projektov tudi zorenje trenerjev, ki bi v prihodnje prevzeli vidnejše vloge. Pomembno je, da je strokovni štab slovensko obarvan, z izjemo mene, ki sem pač tujec. Zdaj imam Smodiša, bom pa navezal tudi stike z igralci, in to ne prek elektronske pošte, saj to niso stroji, marveč ljudje. Tega ne bom prepustil direktorju reprezentance, to je moj posel. Sicer pa smo v 21. stoletju in imam prek različnih analitičnih programov dostop in pregled iger vseh igralcev po vsem svetu, tako da mi ni treba biti v Evropi.
