Za srednji evropski razred Slovenija premočna

Ljubljana – Tekmo pred koncem kvalifikacij in z zmagami s povprečno razliko 17,8 točke se je košarkarska reprezentanca Slovenije suvereno uvrstila na trinajsto zaporedno evropsko prvenstvo. Po 12 letih si je veliko tekmovanje priigrala v kvalifikacijah.

Kaj še in koliko sploh zmore prenovljeni rod Slovenije, ki mu na igrišču ritem narekuje veliki NBA zvezdnik Goran Dragić, ob njem pa poskuša krivuljo nazadovanja v napredovanje zasukati glavni dirigent selektor Igor Kokoškov? To je vprašanje, ob katerem se mnenja med slovensko košarkarsko srenjo lahko pošteno krešejo, potem ko je bil kvalifikacijski sprehod, ki se bo končal v soboto v Kijevu s prvim ali drugim mestom v skupini (za vrh zadostuje že poraz s šestimi točkami), rezultatsko prepričljiv. Za nameček si je Slovenija lahko privoščila, da je že po polovici kvalifikacij ostala brez enega od nepogrešljivih prvokategornikov Zorana Dragića. Proti Ukrajini pa ne bo igral tudi Jaka Blažič, ki je že odšel klubskim obveznostim naproti v Španijo.

»Še veliko prostora je za razvoj. Pozabljamo, da sta nova ekipa in selektor. Čez noč ne bo vse delovalo brezhibno, tudi najboljša moštva v Evropi in NBA ustvarjajo dolgo. Naslednje leto bo zagotovo lažje, letos smo namreč začeli z ničle. Morali smo se navaditi na selektorja, nekaj je bilo tudi novih obrazov,« je delno odgovoril nesporni vodja Goran Dragić, brez katerega si ni mogoče predstavljati zmagovalne Slovenije. Nemara so največ povedale tudi besede Klemna Prepeliča, da ima ta reprezentanca lepo prihodnost, potem ko se je šele »spoprijateljila« s selektorjevo filozofijo.

O lepih besedah in obetih ne kaže veliko razpravljati, več le o tem, kar je bilo videti v petih tekmah z očitno nekonkurenčnimi tekmeci, kar pomeni, da Slovenija ni zdrsnila tako nizko, da bi že gorela rdeča lučka.

Slovenija se je pod vodstvom Kokoškova bolj ali manj uigravala, kolikor je bilo to sploh mogoče v lovljenju rezultatskega cilja. Raznolikosti v igri in taktičnih različicah pa vendarle ni bilo toliko, da bi bilo v njej prepoznati vrnitev v krog reprezentanc, ki bi lahko bile na velikem tekmovanju trn v peti najboljšim. Še posebej ob upoštevanju realnosti, ki so za reprezentanco s številčno omejeno in povrhu kakovostno sporno selekcijo igralcev, lahko krute. Kdo si upa zagotoviti, da bodo Gogi, Zoki, Gapi ... naslednje leto zdravi, voljni in nared za evropsko prvenstvo?

Visoka pričakovanja in standarde so postavili prejšnji rodovi. Gogijev jim še ni kos in kdor misli ali vidi drugače, je slep ali pa je lažni prerok. Si pa ta reprezentanca zasluži potrpljenje, maksimalno podporo in pozitivno vzdušje.