Zaradi krize je postala evropska košarka predvidljiva

Boštjan Nachbar bo od jutri edini slovenski košarkar v izločilnih bojih evrolige.

Objavljeno
13. april 2015 12.29
Tanja Volarič, šport
Tanja Volarič, šport
V zadnjih dveh letih je četrtfinale košarkarske evrolige, ki se bo s začel jutri, ponudil tudi nastope treh Slovencev, letos je redni del preživel le Boštjan Nachbar. Dravograjčana od F4 loči le Olympiakos, pri 34 letih pa z mešanimi občutki gleda na stanje v evropski košarki.

V evroligi ste se uvrstili v četrtfinale s tremi porazi v drugem delu, skupno štirimi v 24 tekmah, medtem ko ste jih v španski ligi doživeli devet v 28 kolih. Je to dokaz vaše evropske usmerjenosti ali kakovosti španskega DP?

Mislim, da je to bolj dokaz, da je španska liga zelo močna in izenačena, zaradi česar je veliko težje priti do zmag v DP. Toliko bolj, ker imamo za pripravo na voljo le kratek premor. Evroligo običajno igramo v petek zvečer, špansko ligo pa v nedeljo opoldne. Potovanja, kratek počitek, kakšna manjša poškodba, vse to v tako kratkem času terja velik davek. Sploh na gostovanjih, na katerih je pritisk večji, saj želijo vsi premagati Barcelono, smo izgubili preveč tekem.

V vseh tekmovanjih bijete hude bitke z madridskim Realom, ki bo letos gostil finalni turnir evrolige. Bo to prednost, glede na to, da okroglih 20 let čaka na evropski naslov?

Ko si gostitelj tako velikega tekmovanja, to lahko prinese tudi nasprotni učinek. Če se bo Real uvrstil na finalni turnir, bo pod pritiskom. Kdor se bo meril z njim, bo moral priti v končnico tekme s čim bolj izenačenim rezultatom in potem bo v prednosti. Pri Realu sicer vse stopnjujejo prav proti F4. Pa ne mislim le na pripravljenost igralcev, tudi jedro moštva ohranjajo skupaj že dlje časa.

Kako bi ocenili evropsko sceno v tej sezoni. Se krog konkurenčnih moštev oži?

Zdaj je že stalnica, da sta pri vrhu po dva španska in grška kluba, vedno sta blizu Maccabi in CSKA, v zadnjih letih pa je finančno krizo v Evropi s pridom izkoristila turška košarka, ki ima vedno enega ali dva predstavnika, ki resno trkata na vrata F4. Želel bi si večjo raznolikost, ne pa, da imamo vedno pet ali šest moštev, za katere se že pred sezono ve, da se bodo borila za prvaka. Če bi imeli vsaj 12 močnih klubov, bi bila evroliga bolj zanimiva in predvsem nepredvidljiva. Tako pa se žal vnaprej ve, kdo nima možnosti za preboj med osmerico in kdo so favoriti. To je slaba stran evrolige, ki sicer po organizaciji in kakovosti igre napreduje.

Pa je za to kriva zgolj finančna kriza?

Če bi imeli klubi nekdanje Jugoslavije, Litve, tudi Italije, ki so nekoč že krojili vrh Evrope, več denarja, bi se vključili v boj za vrh. Tako pa se vidi, katere države in klubi so najbolje preživeli to krizo. Kdor ima več denarja in lahko kupi boljše igralce, ima večje možnosti za uspeh. Uspešna so predvsem moštva, ki jedro igralcev dlje časa ohranjajo skupaj in imajo vizijo, za kar je spet potreben denar. Tako so pred leti delali Panathinaikos, CSKA, Barcelona.

V četrtfinalu evrolige vas kot nagrada za dobre igre čaka morda kar najhujši izziv, Olympiakos. Bi raje videli drugačen scenarij?

Ne, saj nikoli nisem razmišljal na način, da bi izbiral tekmeca. Tudi v klubu miselnost ni šla v to smer. Mislim, da ne bi bili preračunljivi niti v primeru, če bi lahko s kakšnim porazom vnaprej določili svojega tekmeca. Bo pa to težak četrtfinale, morda bomo potrebovali celo pet tekem, poleg tega se v tej sezoni še nismo pomerili.

Vaša minutaža je v minulih mesecih precej nihala, v zadnjih dvobojih pa se je situacija spremenila, nazadnje ste na parketu preživeli za to sezono kar rekordnih 22 minut. Kaj je pripeljalo do zasuka?

Zaradi poškodbe Justina Döllmana, ki bo odsoten dobre tri tedne, bom verjetno začenjal tekme v prvi peterki in dobival večjo minutažo. Res je, da mi je celo sezono nihala, a v klubu, kot je Barcelona, zlahka sprejmeš takšno vlogo. Z mano so zadovoljni, igramo dobro, dosegamo načrtovane rezultate in dokler se zmaguje, nihče ne gleda, koliko točk kdo dosega. So bila pa ta nihanja povezana z mojo slabšo pripravljenostjo, ki je bila posledica jesenske poškodbe kolena. Zaradi tega sem sicer izpustil le nekaj tekem, na drugih pa nisem igral na vrhunski ravni. Še vedno pa je to zadoščalo, da sem zadržal mesto v rotaciji in bil pomemben člen v moštvu.

Ste edini Slovenec v izločilnih bojih. Že nekaj let število slovenskih igralcev v največjih klubih upada, še bolj se zmanjšujejo njihove vloge. Kje vidite razloge?

Vse se začenja na slovenskih igriščih in v telovadnicah, kjer se ustvarjajo talenti, tega pa je vedno manj. V poldrugem desetletju od pojava Marka Miliča do Gorana Dragića so bila najboljša leta slovenske košarke. Iz vseh teh rodov je nastalo ogromno kakovostnih igralcev, val za njimi pa je verjetno na nekoliko nižji ravni. Nikogar ne gledam zviška, a takšna je realnost. Če bi imeli še vedno toliko dobrih igralcev, bi tudi igrali v elitnih klubih. Skavting v Evropi je namreč tako razvit, da imajo staro celino prečesano podolgem in počez, redko prezrejo kakšnega talenta. Minili so časi, ko smo imeli Raša Nesterovića v Kinderju, pa Sanija Bečiroviča in Matjaža Smodiša v Italiji. V najboljših klubih je igral Milič, jaz sem bil v Benettonu, Jaka Lakovič v Panathinaikosu …

Bi morali biti zato zaskrbljeni tudi za reprezentančno prihodnost?

Želim si, da bi Slovenija vedno posegala po najvišjih mestih. Toda ali mi lahko kdo zagotovi, da bo čez pet let še vedno med najboljšimi petimi, šestimi državami v Evropi, kot je bila z zadnjimi rodovi? Ne bi bil presenečen, če bi prišli kdaj v položaj, ko bo uspeh preboj na EP. Pri tem ne odkrivam tople vode: kadar sem doma in se pogovarjam z ljudmi, vidim, da večina razmišlja podobno. To je realnost, ki nas čaka.

Okusili ste najmočnejši ligi na svetu, ameriško in evropsko, ki je spet na močnem udaru krovne organizacije FIBA. Kako vidite prihodnost evrolige?

Želel bi si, da bi bila FIBA bolj prizanesljiva do majhnih klubov in jim podaljšala sezono. Ne pa, da ti igrajo deset tekem v prvem delu in nato izpadejo v evropski pokal, ki je za večino veliko manj privlačen. Prvi in drugi del evrolige bi bila lahko združena, kar bi vsakemu klubu prineslo 24 tekem v sezoni. Bolje bi bilo tudi, če bi bila na koncu končnica in ne finalni turnir. A ker imajo države različne termine in zahteve glede DP, je to težko izvedljivo. Evroliga bo verjetno po tekmovalni plati stagnirala, dokler za to ne bo našla rešitve. Evropa in ZDA sta dva različna svetova, a vseeno bi lahko prenesli nekatere stvari iz lige NBA. Nabor najboljših mladih igralcev je dobra stvar, saj na njem najslabša moštva dobijo najboljše, prav tako je odlična stvar »salary cup«, to je določena zgornja meja porabe denarja vsakega kluba, ki predvideva kazen za vsak porabljen dolar preveč. To širi krog konkurenčnih moštev, medtem ko v Evropi zaradi odsotnosti mehanizmov nadzora majhni nimajo možnosti za uspeh.

Kakšno vlogo lahko pri tem odigra liga NBA, ki je v poskusih globalizacije nekoliko zastala, a nikoli povsem opustila namere, da prevzame nadzor tudi na drugih celinah?

V globalizaciji takšnega tipa ne vidim smisla, saj so razdalje med celinami prevelike, četudi se je govorilo o evropski, azijski diviziji … Raje bi videl, da bi v Evropi ostala evroliga in da bi ustvarila zaprto tekmovanje, s katerim bi klube razbremenili večne bitke za preživetje. Zdaj manjši kupujejo manj kakovostne ameriške igralce, ne razvijajo pa svojih niti nimajo cilja priti do končnice. Zdaj je kot v začaranem krogu: če ne prideš med 16 najboljših v evroligi, izpadeš v evropski pokal. S tem lahko izgubiš pokrovitelja, dva, tri pomembne igralce, morda ostaneš brez državne lovorike in klub je v nekaj mesecih na robu preživetja. Z zagotovljenim mestom v evroligi bi lahko tudi majhni imeli vizijo.

Že drugo leto zapored s strani spremljate tudi dogajanje okoli reprezentance. V teh tednih je vnovič v ospredju ugibanje, v kakšni zasedbi bo Slovenija nastopila na EP. Koliko so podatki v tem času merodajni?

Ne poznam vseh podrobnosti, a si predstavljam, da se vse vrti okoli treh vprašanj: ali bo igral Goran Dragić, kaj je z Erazmom Lorbkom in ali bo prišel Beno Udrih. Gogi bo poleti podpisal pomembno pogodbo. Sam sem si v podobnem položaju pred leti, resda je šlo za manjši znesek, vzel prosto reprezentančno poletje, zato ga bom razumel, če se bo odločil tako. Lorbku se stanje s kolenom, kot slišim, izboljšuje in v tem primeru bi bila reprezentanca zanj idealna priprava na novo sezono. Pri Udrihu pa vedno znova upam, da bo končno prišel trenutek, ko bo le zaigral za reprezentanco in poskrbel, da gredo v pozabo vse slabe besede, ki so jih navijači izrekli na njegov račun. Z vsemi tremi smo ena reprezentanca, brez njih povsem nekaj drugega.

Koliko bi odsotnost Gorana Dragića lahko vplivala na moštvo?

Ogromno. Če bo igral le Beno Udrih, bo nanj padlo izredno veliko breme, moral bi poskrbeti za vrhunske igre na vsaki tekmi in za zmage. Pri čemer je še odprto vprašanje, kakšna bo sploh zasedba, tako da mu takšne situacije prav nič ne privoščim. Najraje bi videl, da bi igrala oba, to bi bil velik plus za reprezentanco. Brez Dragića namreč ta ni več motorni čoln, ampak jadrnica, ki jo lahko veter nese levo ali desno. Lahko jo odnese super ali pa doživi polom. Vse se torej začenja pri Goranu.

Kako pa vidite reprezentanco z Benom Udrihom, potem ko ga skoraj desetletje ni bilo v ekipi?

Bolj gre za to, zakaj ga ni bilo. Vsi vemo, da po njegovih odpovedih odnosi med njim in KZS niso bili idealni. Večkrat sem že dejal, da ne razumem, zakaj se ni dalo stvari sproti reševati s pogovorom. Ker ga dobro poznam, vem, da mu nikoli ni bilo vseeno za vse, kar se je dogajalo, in da tudi na zadnjih deset let ne gleda z brezbrižnostjo. Če bi igrala oba z Dragićem, bi imeli odlično navezo dveh dirigentov igre iz lige NBA, saj imata oba izdelani vlogi: Goran kot član peterke, Beno kot igralec s klopi.

Zoran Dragić bo presedel domala vso sezono. Kako bo to vplivalo nanj?

Mislim, da ni razlogov za skrb. Zaradi tega bo prišel še bolj poln energije in želje, da pokaže, kaj zna in zmore, obdobje priprav pa je tudi dovolj dolgo, da ujame ritem, ki ga nima zaradi sedenja v ligi NBA.