Zdovčevih 62 točk premalo za uresničenje sanj

Ljubljana – Ob selitvi v Kranjsko Goro sta se košarkarski reprezentanci pridružila Gašper Vidmar in Jaka Blažič, tako da bo naslednji mejnik 1. avgust, ko bo zeleno luč za vadbo dobil Goran Dragić. Štiri dneve pozneje bo na vrsti prva pripravljalna tekma s Portugalsko, vsi pa bi veliko raje videli, da bi niz nastopov začeli dan pozneje. Kajpada v Riu, kjer bodo 5. avgusta odprli olimpijski turnir.

Olimpijske sanje slovenskih košarkarjev so stare toliko kot izbrana vrsta, saj je doživela ognjeni krst v kvalifikacijah za OI 1992, ki so jih pripravili, da bi po razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze ponudili priložnost novoustanovljenim moštvom. Takratnim izbrancem Zmaga Sagadina je zmanjkala le malenkost, da bi dosegli veliki cilj. V spominu prevladuje zgrešeni met Jureta Zdovca tik pred iztekom zadnjega nastopa v Zaragozi proti Skupnosti neodvisnih držav (selekciji iz ostankov SZ brez baltskih košarkarjev) ob porazu z 82:84. Toda izračun je potrdil, da bi Sloveniji zadoščalo tudi, če bi devet dni poprej v Bilbau ugnala Češkoslovaško, namesto da je izgubila s 84:86. Tesna poraza, ob katerih je Zdovc dosegel 62 točk (proti ČSFR 29, proti SND 33), sta jo po kar enajstih odigranih tekmah potisnila na peto mesto s točko zaostanka za Nemčijo, ki si je kot zadnja (za Litvo, Hrvaško in SND) še priigrala olimpijsko vstopnico. Zaman je bila zmaga z 88:76 v soočenju z Nemci, ki so leto dni pozneje postali prvaki stare celine, na majavih nogah je bilo tudi upanje na eurobasketih 1995, 1999, 2003, 2007, 2011 in 2015, ki so ponujali možnost krstnega preboja na OI.

Najvišja uvrstitev Slovenije na teh šestih EP sta dve 7. mesti, kar je bilo premalo, še manj lansko 12. mesto iz Lilla. Leta 2007 so neposredne olimpijske vozovnice prejeli le dobitniki kolajn, štiri leta pozneje in lani celo le finalista. Uteha je bil nastop v dodatnih kvalifikacijah za Atene 2004, ki je bil precej krajši kot tisti v Španiji: po zmagah nad Kanado in Južno Korejo je bil z 81:70 premočan Portoriko, ki nato prav tako ni dočakal iger. Od takrat nam je preostalo poigravanje s statistiko, ki razkriva, da je od leta 1992 pod olimpijskim obroči nastopilo 24 reprezentanc, deset iz Evrope, če Rusijo in SND štejemo kot eno, prav tako pa ZRJ in njene izpeljanke vse do Srbije. Omejitve MOK so pač stroge in med 12 udeleženci letošnjega olimpijskega turnirja jih bo pet iz Evrope le zaradi zmag Francije, Hrvaške in Srbije v dodatnih medcelinskih kvalifikacijah.

Ali bi se moralo v minulih 24 letih najti mesto med olimpijsko elito tudi za Slovenijo, lahko le zdaj ugibamo, toliko bolj, ker je kar sedem reprezentanc s stare celine v tem času osvojilo kolajne na OI (Hrvaška, Litva, ZRJ, Francija, Italija, Španija in Rusija), brez odličja so ostale le Nemčija, Grčija in Velika Britanija. Težko pa za izgovor uporabimo majhnost naše države. Litovcev je le milijon več kot Slovencev, osamosvojili so se le leto dni prej, a bodo v Riu edini poleg serijskih prvakov iz ZDA ter Kitajcev in Avstralcev, ki imajo na svojih celinah zelo pičlo konkurenco, s stoodstotno udeležbo na sedmih OI. Trikrat (1992, 1996 in 2000) so osvojili bronaste kolajne, na dveh naslednjih igrah so bili četrti, londonsko 8. mesto pa je bilo razočaranje, po katerem je odstopil selektor Kestutis Kemzura.

Še težje je vlečenje vzporednic s sedmimi reprezentancami, ki so se na letošnje igre prebile z drugih celin. Z Nigerijo se ni Slovenija nikoli srečala, z Argentino (tik pred SP 2006 je izgubila z 72:94) in Venezuelo pa se je srečala le v prijateljskih tekmah v drugih časih. Proti Kitajski je izgubila edini uradni dvoboj (na SP 2006 po 36 točkah Jaa Minga), proti Braziliji je edinega dobila (na SP 2010 z 80:77), stvari so nekoliko bolj jasne v primeru Avstralije, ki so jo naši košarkarji ugnali na zadnjih dveh SP s 87:58 in 90:80. Prav tako moramo priznati, kdo je boljši v primerjavi z ZDA. O tem pričajo trije zaporedni porazi na mundialih s skupno razliko 94 točk; nazadnje je bilo 76:119.