Znajdite se, a ne preveč

Klubom svetujejo, naj se privatizirajo, »zasebne lige« pa razglašajo za kriminalne združbe.

Objavljeno
12. april 2015 21.32
Eduardo Brozovič, šport
Eduardo Brozovič, šport

Minuli petek ni bil 13., vendar je bil črn za slovensko košarko. Mariborčani so kar sredi sezone izstopili iz lige Telemach, Slovan pa je izgubil na finalnem turnirju kadetskega DP z 0:20, ker ga je KZS suspendirala zaradi neporavnanih obveznosti. Dolgoletna valilnica reprezentantov, tudi generalnega sekretarja zveze Raša Nesterovića, in matični klub predsednika Mateja Erjavca, torej ne zmore več normalno opravljati niti najbolj plemenitega dela svoje dejavnosti z mladino. In primera nista osamljena ekscesa, sta le nadaljevanje negativnega trenda.

Slovenija je bržkone svetovna rekorderka po številu »izbrisanih« klubov, izginotje pa so vedno spremljale hladne ocene vodilnih pri KZS. V slogu, ne moremo pomagati, gre za naravno selekcijo in s košarko se bo ukvarjal, kdor si jo bo lahko privoščil. Sami pa so se ničkaj asketsko širili in osredotočili na moško reprezentanco, katere dosežki so najbolj zanimivi za trženje, in trosili sladke besede, kakšen razcvet bo prineslo EP 2013.

Nismo ga še dočakali, zato pa je pričakovano prišla na vrsto bitka za širjenje interesnega teritorija, ob kateri šefi KZS poskušajo ustvariti vtis, da se jih ne tiče. »FIBA ne priznava več lige ABA, KZS pa bo kot njena članica upoštevala odločitve,« ponavljajo kot papagaji. Nekoliko so le prilagodili mnenje o regionalnem prvenstvu. Če so še nedavno trdili, da je krivo za nazadovanje slovenske klubske košarke, zdaj pravijo, da je zelo pomembno za razvoj panoge v nekdanji Jugoslaviji, da pa potrebuje drugačno vodstvo. Seveda pa bi morala liga Telemach prevzeti veliko večjo vlogo kot doslej, zato bi morala vsa moštva igrati v njej od prvega kola. Naj razume, kdor zmore.

Boljši poznavalci razmer so medtem prepričani, da je sklicevanje na FIBA le pravljica za otroke. Mednarodno združenje, ki je pod čistunsko krinko zelo komercialno naravnano (spomnimo se le našega EP), naj bi se lotilo primera zaradi nagovarjanja posameznikov v nacionalnih zvezah, predvsem srbski, in kot ogrevanje pred napovedano »revanšo« z ULEB. Le zakaj bi ga sicer motila liga s 14-letno zgodovino, ki nikakor ni popolna, a uživa podporo vseh udeležencev in je zanje cenejše kot igranje v DP? »Špecanje« je slednjič pripeljalo do kakofonije nesmislov. Funkcionarji KZS, ki so si jo klubi zamislili kot svoj servis, podučujejo svoje ustanovitelje, naj se znajdejo, da bodo preživeli in redno plačevali pristojbine. Hkrati pa prikimavajo FIBA, ko brez konkretnih argumentov, uradno zaradi razlik v statutih, grozi s hudimi kaznimi vsem, ki bi še naprej igrali v zdajšnji izvedbi lige ABA. Ob mlatenju prazne slame se mnogi upravičeno sprašujejo, kakšno pravico do manevrskega prostora sploh imajo. Klubom svetujejo, naj se privatizirajo, »zasebne lige« pa razglašajo za kriminalne združbe.

Upajmo, da ne bo šlo tako daleč, a vendarle: kaj bi se zgodilo, če bi klubi zaradi športnih in poslovnih razlogov vztrajali v ligi ABA? Bi si FIBA drznila uresničiti grožnjo o izobčenju reprezentanc iz regije? Bi Olimpijo in Krko razglasili za izdajalki slovenskih interesov ali bi dejali, da se je prikritim preračunljivcem vrnil bumerang v glavo?