Tiskane izdaje
Sem nekje vmes. Ne gledam nazaj ali naprej. Trenutno stanje je takšno, da se pripravljam in se po poškodbi poskušam vrniti v formo, ki mi bo še omogočala podaljšanje kariere. Nisem še rekel zadnje v klubski košarki, reprezentančni sem se odrekel po EP in ni mi žal.
Ampak ni skrivnost, da se je nekaj kuhalo in bi skoraj prekinili reprezentančno upokojitev.
Res so me srbeli podplati, s selektorjem Igorjem Kokoškovom sva bila v stikih, ampak nazadnje je ostalo pri tem, da sem reprezentančno kariero sklenil po domačem euru. Dovolj je bilo 20 let odrekanja, 20 poletij sem žrtvoval za košarko. Odločitev je bila pravilna in me veseli, da si nisem premislil.
Vas morda niso premamile napovedi Gorana Dragića in drugih o naskoku na kolajno? So Goranove smele napovedi, ki so se jih navzeli tudi drugi reprezentanti s Kokoškovom na čelu, realne, potem ko se je kolajna izmuznila tudi že bistveno močnejšim reprezentančnim rodovom?
Vedno je dobro imeti cilje, še zlasti najvišje. Ta psihološki pristop, ki ga kažejo Goran in drugi, je pozitiven in logičen, glede na kakovost, ki jo premore ta reprezentanca.
Mar vidite Slovenijo med dobitnicami kolajne?
Ne upam si je napovedati. Na lastni koži sem izkusil vse vrste pristopov, od takšnih, da smo bili glasni, se nabrusili in bili odločni, da bomo napadli kolajno, do tistih, ko smo potihem upali na podvig. Še najbolj me skeli evropsko prvenstvo na Poljskem. Pred njim sta se poškodovala Beno Udrih in Matjaž Smodiš, v polfinalu je zaradi poškodbe gležnja manjkal Goran. Če bi igral, bi zanesljivo osvojili kolajno, če bi bili še popolnejši, pa bi bilo samo vprašanje, kako žlahtna bi bila. Mislim, da bi bila kar najžlahtnejša. Tudi na domačem euru smo imeli moštvo za kolajno, pa se nam ni izšlo. Veliko je dejavnikov, na katere niti ne moreš računati ali vplivati in se razkrijejo takrat, ko najmanj pričakuješ. Spomnim se tudi svetovnega prvenstva v Turčiji. Kot za šalo smo premagovali tekmece, potem smo v izločilnih bojih naleteli na gostiteljico Turčijo in mrknili. Ampak poznejši dogodki so pokazali, da bi potegnili kratko, tudi če bi šli v zadnje sekunde tekme z minimalno prednostjo. Srbija je to občutila bolj kot mi.
Če bi imeli Bena Udriha ...
Zdaj smo pokriti na branilskih položajih, v preteklosti bi z njim bržkone dosegli več. Sva prijatelja in sem poskušal vplivati na njegove odločitve, toda njegov pogled je bil drugačen, imel je tipično ameriškega, ki v ospredje postavlja tudi osebno tekmovalnost. Velikokrat sem ga prepričeval, da ni pomembno, kdo je prvi »plej«, koliko igra in kdaj. On je zahteval več, igral je v NBA in bil je prepričan, da je treba upoštevati hierarhijo.
Slovenske reprezentance so se v preteklosti vselej soočale s šibkostjo na enem od igralnih položajev. Je ta reprezentanca enakovredno pokrita na vseh?
Mislim, da so z Randolphom dovolj uravnotežili postavo. On se lahko pomakne tudi na centrski položaj, sicer pa smo nekaj tanjši na krilnem položaju. Ampak košarka se spreminja in z njo tudi dojemanje profila igralcev. »Klasičnih« igralcev je vse manj, najboljši so raznovrstni. Toda težko bi povedal kaj več, mislim, da bodo tekme na EP razkrile, kaj zmorejo fantje.
Goran Dragić je nesporni vodja, v kakšni vlogi pa vidite Luko Dončića?
Najprej je treba spustiti pričakovanja za Luko. On je še mlad, čeprav je izjemen košarkar, ga ne bi smeli obremenjevati z ničemer. Nedopustno in nekorektno bi bilo, da bi mu naprtili pretežko breme. Zanj je prvenstvo turnir, na katerem se bo učil, prvič igral. Vse, kar bo naredil, bo zanj pomembna in neprecenljiva izkušnja.
Goran in Luka sta najboljša, ko imata žogo v svojih rokah, toda igra se samo z eno žogo. Kako si bosta porazdelila vlogi?
To so sladke skrbi. Goran se odlično znajde tudi brez žoge, v tem delu igre se je resnično popravil. Še posebej je izboljšal met z razdalje in »tajming«, zdaj se ne zabija brezglavo pod koš. Skratka, izkušnje so vidne v njegovi igri, zaradi česar mu bo veliko lažje sodelovati tudi z drugimi. Z Gašperjem Vidmarjem, na primer, sta vedno bila odlična. Če bolj podrobno pogledamo v moštvo in slog igre, pa vidimo, da je ekipa sestavljena po Goranovi meri. Igrali bodo hitro.
Neprikriti optimizem reprezentantov se odraža tudi v pričakovanjih navijačev. Če ne bo kolajne, bo ...?
Uspeh in neuspeh gresta z roko v roki. Če ne bo kolajne, še ne pomeni, da bom razočaran. Morda bom celo lepo presenečen. Če bo reprezentanca igrala na visoki ravni, z veliko želje, atraktivno, hitro in ne bo imela sreče, bo to še vedno odlična Slovenija. Mislim, da bodo tudi navijači to znali prepoznati in razumeti.
Kakšno vlogo bo imel selektor Kokoškov?
Težko bi ocenil iz prve roke, saj nikoli nisem imel priložnosti sodelovati z njim. Pogovarjala sva se veliko, ogromno so mi povedali tudi igralci, zato imam neko podobo o njem. Deluje mi pozitivno in všečno. Je drugačen tip trenerja od tistih, ki so vodili mene. V glavnem sem imel 'diktatorje', Kokoškov sodi med tipične ameriške trenerje. Ima korekten in spoštljiv pristop, rad prisluhne igralcem, sliši njihovo mnenje in je odprt za pogovore. Z igralci rad komunicira in v tem smislu je gotovo pozitivna sprememba na selektorskem stolčku.
Kdo so favoriti?
Če rečem, da sta to Francija in Španija, se ne bom zmotil, toda vem le to, da bo po prvenstvu nezadovoljnih osem, devet reprezentanc. Krog kandidatov za kolajne je izjemno širok. Upoštevati je še treba posebnost turnirja. Tekme v skupinskem delu se bodo zvrstile v peklenskem ritmu, potem se bo menjalo okolje. Na vsak način bo odločala tudi dolga klop. Naša navzven ne deluje tako dolga, ampak pot do kolajne pelje tudi prek vidnega deleža rezervistov. Od Prepeliča do Čančarja.
Kakšna je prihodnost slovenske reprezentance po evropskem prvenstvu?
Goranovo in Gašperjevo slovo bosta vsekakor pomenila velik hendikep, ampak ne smemo biti črnogledi. Še vedno imamo Luko, vrnil se bo Zoran Dragić, tu so še Čančar, Prepelič ... Res pa tudi je, da smo si v Sloveniji privoščili napako, ker smo izpustili iz rok vzgojo in načrtno selekcijo. Visoki fantje so nam ušli v odbojko ali rokomet. Slovenija je majhna in nima tako številčnega nabora igralcev, da bi lahko računala na naravno selekcijo. Za vsakega fanta, ki kaže samo kanček košarkarskih genov, se je treba boriti in si prizadevati, da ne uide.
Kaj boste počeli po koncu igralske kariere? Skrbeli za podmladek?
Če bo možnost, bom ostal v košarki. Veliko drugih možnosti ni, so le tri: ali bom trener, funkcionar ali pa menedžer. Nagibam sem k drugi možnosti, mislim, da mi je pisana na kožo, saj se kar dobro zavedam, kako pomagati košarki, jo še bolj približati ljudem, dvigniti na višjo raven tudi zunaj parketa in še izboljšati njeno podobo ter vpliv v športni hierarhiji.
