Ljubljana - Spomladi bo Primož Kozmus poplačal dolg javnosti in podrobneje razkril notranje boje, s katerimi se je moral soočiti, preden je sprejel odločitev o zgodnjem umiku s svetovne atletske scene. Bržkone pa si ne bo premislil, saj je okoliščine temeljito pretehtal in odločitve ni sprejel zaradi trenutne muhavosti. Doslej je za svojimi besedami vedno stal in hkrati izpolnil tekmovalne obljube. Vprašanju, zakaj se je odločil za konec tekmovalne kariere, se razumljivo ni mogel izogniti.
»Z zlato kolajno na olimpijskih igrah in svetovnem prvenstvu sem se povzpel na vrh. Dosegel sem, kar sem zmogel, s športnega stališča nimam več kaj ponuditi. Manjka mi sicer naslov evropskega prvaka, ki pa doseženemu ni enakovreden in me ne mika več.«
Kaj pa svetovni rekord?
»Očitno nisem rojen za svetovni rekord, zato bi bilo nesmiselno, če bi se mučil in tvegal zdravje. Vrhunski rezultati niso šala, ampak plod bolečine, saj se rezultat »dela« takrat, ko te boli. Poskusil sem premakniti svoj limit, pa ni šlo, in če ne moreš treninga dvigniti na višjo raven, ti pač rekord ni usojen.«
Se vam morda zdi Sedihovih 86,74 m nedosegljivih tudi zato, ker izid spremlja dodatek, da je bil dosežen s pomočjo kemije?
»Ne, prepričan sem namreč, da je rekord možno preseči tudi na legalen način. Le jaz ga nisem zmožen. Se bo že našel nekdo, ki ga bo lahko.«
Če bi nekoliko popustili pri treningu in se pripravili za izide okrog 77, 78 m, bi bili še vedno konkurenčni. Bi vam bila takšna možnost nesprejemljiva?
»Izid bi bil še vedno dober, vendar ne bi nikoli vedel, ali bo dovolj za finale ali ne. Če bi ostal zunaj finala, bi me »križali«, razočaral bi. Vendar to ni toliko pomembno, glavni pomislek je v meni. Zdelo bi se mi nepošteno, da vegetiram, nisem tip človeka, ki bi bil s tem zadovoljen.«
Vaše razumsko razmišljanje je vseeno šokiralo javnost.
»Nad odzivom, ki ga je izzvala moja odločitev, sem bil nadvse presenečen, vendar mislim, da so šok v javnosti potencirali mediji. Ko sem prebiral zapise o sebi, sem se neizmerno čudil, kaj vse je prišlo na dan.«
Imate težave z razdiranjem sponzorskih pogodb?
»Nimam. Sestavljene so bile tako, da bi lahko katera koli stran odstopila, če bi želela. Formalnosti pa je potrebno opraviti in trenutno mi jemljejo veliko časa.«
Ste sešteli dohodkovni minus?
»Nisem računal, a je velik.«
Če bi morali še enkrat prehoditi enako pot, bi jo vnovič izbrali?
»Verjetno ne. Zdi se mi, da ne smeš vnaprej vedeti, kaj te čaka, bolje je, če te preseneti. Zdaj, ko je mimo, je drugače. Iskreno lahko zatrdim, da je bila moja kariera lepa izkušnja in mi za 15 vloženih let ni žal. Dosegel sem nekaj, kar dosežejo redki in kar mi je ponudilo notranje zadovoljstvo, ki največ šteje.«
Ste prepričani, da ne boste pogrešali atletike?
»Ko bodo tekme, jo bom gotovo, prehudo pa ne bi smelo biti, ker bom ostal športno aktiven. Trenutno vihtim teniški lopar. Če se bo kljub temu izkazalo, da mi atletika preveč manjka, se bom vrnil na štadion, a le kot rekreativec. Atletska zgodba je končana, po moji filozofiji se ni pametno vezati na kar koli. Moja zgodba ni tragedija, kot jo skušajo mnogi dojeti, jaz jo vidim kot nov začetek.«
Na katerem področju?
»Na to ne morem odgovoriti, ker ne vem. Trenutno sem sproščen, imam čas za zasebnost, ki sem se ji moral prej odpovedati, za prijatelje, za katere prej ni bilo dovolj časa. Sem v mirovanju in čakam na impulz, ki mi bo pokazal novo pot.«