»Ne, nisem si predstavljal, da bom nekoč imel doma dva velika kristalna globusa FIS, za nameček pa še malega za zmago v poletih pozimi 1996/97. Na začetku, ko zaideš na športno pot, razumljivo, želiš biti najboljši. In jaz nisem bil izjema. V otroštvu nisem sanjal o globusih, temveč o tistem kipcu, ki so ga izročili najboljšemu za zmago v slovenskem pokalu,« je Primož Peterka opisal vzgibe, ki so ga vodili k vrhunski športni karieri.
Odkar pomni, si je želel postati smučarski skakalec. Izjemen talent je razvijal do popolnosti in dosegel vrh (skakalnega) sveta. »V pionirskem in mladinskem obdobju je vsakomur med nami veliko pomenilo, če si postal najboljši v državi. Z leti se je tako nabralo kar lepo število lovorik, ki me spominjajo na tisti čas. Še vedno jih skrbno hranim,« se je Primož Peterka z otroško igrivostjo ogreval za pogovor, posvečen Planici 2010.
S 15 zmagami na tekmah svetovnega pokala Primož ni le doslej najuspešnejši slovenski skakalec, temveč slovenski smučar z največ posamičnimi zmagoslavji. Po številu zmag ga je prehitela le smučarka, tekaška šampionka Petra Majdič. »In z njimi sem prilezel do Planice ... Višje se pa ne da,« je hudomušno pristavil.
V svetovnem pokalu je debitiral leta 1996 v Innsbrucku, kjer se je z 8. mestom iz anonimnosti izstrelil v orbito najboljših skakalcev na svetu. »Prav z zmagami v slovenskem pokalu sem se navadil biti v ospredju. In tudi na tekmo svetovnega pokala sem šel s ciljem, da bi bil najboljši. Ni druge, na vsaki tekmi je treba stremeti k vrhu. Potem pa se je začelo nekaj drugega, meni manj ljubega. Televizija, radio, časopisi ... Bil sem samo preprost fant iz Moravč, ki ni znal kaj prida povedati. Danes se tem posnetkom raje izognem, ker mi postane kar malo nerodno,« se je nasmehnil 31-letni oče treh otrok.
Že v sezoni, ko je debitiral v svetovnem pokalu, je požel dve zmagi - v Zakopanah in Falunu na Švedskem. Pred tem, dokler ga ni sam premagal, je bil njegov vzornik Avstrijec Andreas Goldberger. Presenetljivo se sam nima za letalca, čeprav je imel rad velike skakalnice. Na letalnico pa ga pri komaj 17 letih še niso pustili: »Na SP 1996 na Kulmu, kjer si je Urban Franc priskakal 3. mesto, nisem nastopil. Joj, sem bil takrat jezen! Ampak mislim, da se je trener Jelko Gros pravilno odločil. Bil sem premlad za velikanko in pika. Le da tega takrat nisem tako dojemal.«
Na planiški letalnici je prvič letel na finalu svetovnega pokala 1996/97. »Strah v meni je bil vedno navzoč. Prvi polet morda niti ni bil tako hud kot drugi ali tretji. Ampak skoki so šport, pri katerem ni več vrnitve, ko se enkrat spustiš v smučino. In spustiti se je najtežje. Ko si otrok, si želiš vedno dlje, višje in boljše. Ko enkrat sediš na vrhu letalnice, pa ni več tako preprosto,« je Primož odkrito pojasnil napete trenutke odločitve.
»Ko postajaš starejši, gojiš vedno večje spoštovanje do letalnice. Na njej se vse potencira. Napak ali spodrsljajev, ki bi jih na 90-metrski napravi zlahka popravil, na letalnici ne moreš več. Veliko je odvisno tudi od forme v danem trenutku. Pa tudi padci. Videl sem jih kar precej. Ko sem pozimi vikend za vikendom tekmoval v svetovnemu pokalu, nisem imel veliko časa, da bi razmišljal o nastopu na velikanki. Pozneje pa raje nisem tekmoval, če sem čutil, da ne sodim tja. Ali bi se lahko ta čas povzpel na planiško letalnico in poletel? Ne bi,« je pribil in dodal: »Pri 18 letih je bila zame premajhna tudi Planica, zdaj pa v to nisem več prepričan. Pa čeprav sem ob krstu na letalnici na Kulmu leta 1997 močno želel kot prvi Slovenec preleteti magično dvestotico. Nihče mi tega ne more vzeti, sem si takrat mislil. Ta daljava bo moja za vse življenje! Z 203 metri sem si drugi dan poletov zagotovil tudi zmago ...,« je razpredal, obenem pa poudaril, da Kulma ni mogoče primerjati s Planico. »Na Kulmu imaš občutek, da skačeš na malo večji 120-metrski napravi. V Planici je drugačen profil in veter. Je daleč najtežja na svetu. In treba jo je spoštovati.«
Leta 2000 je Primož kot predskakalec pomaknil državni rekord na 212 metrov: »Pravijo, da sem takrat spal nasmejan. Rekord je veljal dve leti. Hm, po kakšnem receptu kaže na največji letalnici na svetu usklajevati strah in pogum s pričakovanji in rezultati, sprašujete? Poleg forme in razmer se je pomembno zavedati, ali zares sodiš med letalce. Moja tehnika, denimo, ni 'letalska'. Željo po daljavah sem seveda imel, a če nisem bil odlično pripravljen, sem v svetovni špici v Planici pristajal pri 189 m ... «
Dobitnik ekipnih bronastih kolajn na OI 2002 v Salt Lake Cityju in SP 2005 v Oberstdorfu pa je razkril še eno posebnost: »So nekateri skakalci, ki se kar naenkrat spremenijo, ko uzrejo letalnico. To vidiš že v njihovih očeh. Drugače se obnašajo. Prepričani so, da so letalci. In pridejo leteti. Takšen je Robi Kranjec, v to skupino sodijo še Adam Małysz in Norvežani ...,« je Primož zaradi izostrenega občutka za letenje nanizal svoje favorite na XXI. SP v Planici in sklenil: »Avstrijci sicer na letošnjih ZOI niso kdo ve kako blesteli, a pri njih človek nikoli ne ve. Njihova ekipa je številčna, vedno lahko kdo eksplodira. Martin Koch je, denimo, že izrazit letalec, Gregor Schlierenzauer pa bo na vse kriplje branil naslov iz Oberstdorfa 2008 ...«