Maraton Franja: skoraj kot Tour de France

Okoli 7200 kolesarjev je v treh dneh slavilo slovenski kolesarski praznik na 32. Maratonu Franja. Zmaga v Italijo.

Objavljeno
09. junij 2013 19.59
Maraton Franja
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport

Ljubljana - Z vseh koncev in krajev Slovenije in tujine je kolesa na tradicionalno traso Maratona Franja tudi letos usmerila kopica ljubiteljskih kolesarjev. Pisana množica vseh starosti in zmožnosti se je že krepko pred 9. uro zbirala v »malem mestu« na obrobju Ljubljane, oblačila kolesarska oblačila, pripravljala svoje konjičke, v žepe tlačila energetske priboljške in polnila bidone s pijačo.

Protokol je pri mnogih že utečen, začenja se nestrpno čakanje v dolgi štartni koloni, v mislih pa spodbujanje z vsemi pohvalnimi besedami, ki jim jih tako kot vsako leto namenijo župan mesta Ljubljana Zoran Janković, predsednik uprave BTC Cityja Jože Mermal, tokrat tudi na petkovem kronometru poškodovani predsednik Kolesarske zveze Slovenije Tomaž Grm in seveda direktor Maratona Franja Gorazd Penko. Vsi so jim zaželeli varno pot do cilja.

V ospredju množice ljubiteljskih kolesarjev se je gnetlo kar nekaj znanih imen, med drugim odlična cestna kolesarja Borut Božič in Luka Mezgec, pa Polona Batagelj. Čeprav jim kot licenciranim kolesarjem niso merili časov, so bili dobra spodbuda drugim in še dodatno povečali dirkaški naboj prireditvi.

Nič čudnega torej, da se je takoj po štartu in vožji po praznih ljubljanskih ulicah začelo prerivanje, siljenje v ospredje. »Pazi, otoček na cesti« in »pazi, zavijamo levo/desno« se je slišalo iz megafona v prvem avtomobilu, v katerem je sedel tudi Penko, glavni koordinator množice vpletenih, ki pomagajo na maratonu: redarjev, policistov, motoristov, reševalcev. Glasne troblje avtomobilov in opozorilni znaki so tako počasi prebujali Ljubljano ob Šmartinski, Kajuhovi, Litijski, Poljanski in Tržaški ulici. Ko so bile te za njimi, se je ob vstopu na Brezovico začelo merjenje časa. Začelo se je zares.

Pred Logatcem preplah

Kolona se je tako kmalu razbila na več skupin, prvo pravo sito pa je bil Vrhniški klanec, kamor jih je lahko ponesla glasna spodbuda domačinov ob cesti.

Panika je v Penkovem avtomobilu zavladala, ko je izvedel novico o prometni nesreči v Logatcu. V rednem prometu sta trčila motorista, cesta je bila zaprta, kaj pa zdaj? Bo karavana lahko šla mimo, se bo morala ustaviti, kar bi bilo prvič v zgodovini Maratona Franja? K sreči ni bilo tako hudo, s pravočasnimi opozorili, so se vodilni kolesarji umaknili na desni pas in mirno odšli mimo.

V prvi skupini se je v bližini Godoviča že zgodil padec, so poročali iz reševalnih služb. A ni bilo nič hujšega, ključnica in poškodovana roka. V kolesarstvu nekaj vsakdanjega.

Idrijska računica

Medtem so vodilni že dosegli Idrijo. »V tem kraju jih ena tretjina nastopa na maratonu, ena tretjina pomaga pri organizaciji, ena tretjina pa ob progi navija,« je idrijsko računico razkril Penko. Da se je izkazala za pravilno, so dokazovale gruče ljudi ob cesti, nenazadnje pa tudi zmaga idrijskega Kolektroja med najštevilčnejšimi ekipami - kolesarilo jih je kar 166!

Penko je z vodilnim avtomobilom pohodil plin in pustil kolesarje daleč za seboj. Zavili smo v Cerkno, kjer je na glavnem trgu prav tako čakala velika skupina ljudi. Po tradiciji je direktor maratona županu Miranu Cigliču izročil venec v spomin na žrtve padlih v 2. svetovni vojni ob spomeniku pri partizanski bolnici Franja, po kateri je maraton tudi dobil ime.

Kališnik prvi na Kladju

Karavana je že prikolesarila v Cerkno in začel se je najtežji del: vzpon na Kladje. Skupina osmih kolesarjev, ki se je pred tem že odcepila od glavnine se je zagnala na vrh, kmalu jim je pobegnil Tomaž Kališnik in na nadmorski višini 787 m tudi osvojil pikčasto majico za gorski cilj. Peterica ga je ujela še pred Škofjo Loko, kjer se za veliko kolesarjev začne drugi najhujši del dirke. Noge so že pekle, a šesterica med katero sta bila dva italijanska kolesarja, trije tekmovalci ekipe Tušmobila in Kališnik, je nadaljevala svoj tempu proti Medvodam.

Odlepil se je Gregor Tekavec in po Tacnu maširal sam, a skupina se je po prihodu z Nemške ceste že približala, Penko pa je točno vedel, kje ga bo ujela. Na klancu pri Ruskem carju, ko so že vstopili na široko Dunajsko cesto. In začela se je dirka za zmago. Leteči cilj na Baragovi ulici je dobil Kališnik, čakal jih je le še kakšen kilometer do cilja. Po Šmartinski se je začelo taktiziranje, kajpak so bili v premoči trije kolesarji ene ekipe. Že je kazalo, da bo zmago osvojil eden od njih - nekdanji gorski kolesar Matej Lovše, a v ciljnem šprintu mu jo je ukradel Italijan Andrea Chiminello.

Italijan pokvaril slovensko zmagoslavje

»Nisem pričakoval, da bi lahko zmagal, četudi sem vedel, da sem lahko med najboljšimi. Ponavadi v šprintih ne blestim, toda danes me je motivirala tudi publika in uspelo mi je,« je po tekmi povedal 25-letni italijanski kolesar. Nekaj grenkega priokusa je bilo pri Lovšetu, saj je zmago že imel v žepu. »Bilo je malo razočaranja, a iz sebe sem iztisnil svoj maksimum, niti nisem vedel, da se bo tako razpletlo. Noge na koncu niso več zdržale.«

Z dvema majicama (za gorski in leteči cilj) se je tolažil Kališnik in potožil, da so bili kolesarji Tušmobila pal v prednosti. »Pričakoval sem podoben razplet, vedel sem, da bo praktično nemogoče zmagati, saj so bili v prvi skupini trije kolesarji iz ene ekipe. To premoč so izkoriščali. Skupna zmaga je bila nedosegljiva,« je povedal Kališnik.