Tiskane izdaje
Ko na daljši ali krajši Franji pripeljemo do Škofje Loke, smo ponavadi že precej iztrošeni. Prav o tem, kaj storiti v Škofji Loki, smo se na kolesu pogovarjali z dr. Nado Kozjek Rotovnik, dr.med., strokovnjakinjo za klinično in športno prehrano.
Po izkušnjam, ki jih imamo, je Škofja Loka skorajda ključna postojanka na naši poti, da do Ljubljane pripeljemo v relativno spodobnem telesnem in čustvenem stanju, ne glede na to, ali vozimo dolgo ali krajšo Franjo.
To pomeni – kot smo že povedali v prejšnjih prispevkih – da je treba na poti ves čas jesti in piti, da je telo ves čas zadovoljivo preskrbljeno z energijo.
Vendar pa se večini kolesarjev, ki na Franji želijo doseči dober čas, ob poti pa nimajo pomočnikov, ki bi jih oskrbeli z dodatno hrano, v Škofji Loki zgodi, da ugotovijo, kako v žepih nimajo več dovolj gelov ali ploščic. In seveda, da imajo v plastenki premalo vode, da bi zdržali hud tempo do Ljubljane in vseeno ostali dovolj hidrirani.
Kaj storiti v takem primeru?
Logika, zdrava kolesarska pamet, pravi, da je telo utrujeno in da potrebuje svež obrok energije. Žal največkrat zmaga nezdrava kolesarska pamet, ki pravi, da bo postanek na okrepčilni postavi v Škofji Loki pomenil, da bo skupina, v kateri vozimo, pobegnila in da je do Ljubljane ne bomo več ujeli.
To je zagotovo res – če se skupina odpelje mimo, mi pa za prigrizek in napolnitev plastenke porabimo minuto – svojih sotekmovalcev najverjetneje ne bomo več videli. Verjetnost, da bi se priključili kakšni novi skupini, ki bi nas ujela in bi do Ljubljane ulovila predhodnike, je zanemaljiva – take skupine skoraj gotovo v ne bo.
Kaj torej storiti?
Če se počutimo v Škofji Loki slabo, če imamo suha usta in težke noge, se ustavimo, pojemo prigrizek, spijemo tekočino in se počasi odpeljemo naprej. Zagotovo bomo prišli do Ljubljane prej, kot če bi v telesno in duševno ubogem stanju vztrajali v skupini, brez hrane in vode. Najverjetneje nas bi tam nekje okoli Zbilj in Smlednika popolnoma odrezalo, trčili bi, kot se reče, v zid, in se ne bi zmogli peljati niti s hitrostjo deset na uro.
Včasih se zgodi tudi kakšen čudež: recimo, da nas je novo energijsko napolnjenje v Škofji Loki tako predramilo, da naenkrat dobimo krila in v takem primeru se utegne zgoditi, da bomo uspeli ujeti kakšno skupino kolesarjev pred seboj, ki je po Škofji Loki zmanjšala tempo, saj nihče ni želel na čelo kolone. To se na Franji vedno dogaja. Če ujamemo tako skupino, je ne prehitevamo, lepo se vklopimo vanjo, se umirimo, če je mogoče, še kaj pojemo in spijmo nekaj požirkov. Če po desetih, petnajstih minutah ugotovimo, da je skupina izrazito počasna in da bi zmogli hitreje, skušajte v skupini dobiti kakšnega partnerja (še raje tri, štiri) in prehitite skupino tako, da ustvarite novo, hitrejšo združbo.
Vsekakor ne poskušajte zbežati sami, saj boste tako porabili preveč moči.
Preventiva
Večini težav, ki nastanejo, se je mogoče izogniti s pametnim načrtovanjem prehranjevanja in hidriranja in z dovolj veliko zalogo hrane, ploščic in gelov. Naj vam ne bo nerodno pod sedež natakniti večje torbicve, v katero boste spravili tisto, kar bi sicer nosili v žepu kolesarske majice: telefon, brezrokavnik, rokavčke... Torbica, tudi večja, v resnici kvari le vaš umetniški vtis na Franji, v resnici pa vam bo prišla zelo prav, saj boste lahko v žepe majice vstavili nekaj gelov in ploščic več.
Pomembno je tudi, da imate na okvirju kolesa dve držali za plastenki, ki naj bosta dovolj veliki. Nekateri kolesarji se znajdejo tako, da v žepe majice vstavijo staro plastenko, vsebino katere spijejo do Vrhnike ali celo Logatca (na krajši Franji pa do Vrzdenca), potem pa jo odvržejo na mesto za smeti. Če potem ostaneta na kolesu dva dovolj velika bidona, bomo brez težav prišli na Kladje, tam napolnili plastenki in do Ljubljane bi morala zaloga tekočine zadostovati.
No, najbolje bo prisluhniti naši zdravnici v videozapisu, ki vam bo v nekaj stavkih razložila vse.
