Nekdanja trdna piramida se nagiba kot stolp v Pisi

Naj vsaj malo potolažimo tiste, ki bodo ob žrebanju skupin drugega kroga evrolige pogrešali Union Olimpijo poleg imen Cibone, Partizana, Prokoma in Maroussija iz primerljivega razreda ter sanjarili, koliko veselja bi jim prinesla prekinitev šestletnega črnega niza tivolskega kluba. Ne prav veliko, če nas spomin ne vara. Zgodovina je priča, da je prag zadovoljstva slovenskih ljubiteljev športa vedno vsaj centimeter nad doseženim rezultatom. Razlog za grenkobo se vedno najde.

Ko se je Olimpijino moštvo osem sezon zapored (1997-2004) uvrščalo med 16 najboljših klubov celine, smo ga želeli primerjati s Panathinaikosom, Barcelono in Kinderjem. Ko se je prebilo v četrtfinale (2000 in 2001), bi ga videli na finalnem turnirju, in ko mu je leta 1997 uspel tudi ta veliki met, smo razmišljali, da bi lahko premagali tudi Olympiakos, če bi taktično izpeljali stvari nekoliko drugače. Nasploh pa je Olimpija igrala bodisi premalo atraktivno ali je imela preveč tujcev, bodisi so mladi dobivali premajhno priložnost ali je bilo sumljivo, kam odtekajo odškodnine od prodaje košarkarjev. Ali pa Zmago Sagadin, Tomo Mahorič in Sašo Filipovski preprosto niso bili komu povšeči. Da ne govorimo o osvojitvi evropskega pokala 1994, ki pač ni bil evroliga, ali o 4. mestu reprezentance na lanskem evropskem prvenstvu. Kakšen uspeh je dosegla Slovenija, se bomo verjetno zavedli šele, ko bo zdajšnji sijajni rod odšel v zaslužen pokoj in bo po zelo verjetnem scenariju trd oreh že uvrstitev na EP.

Vsaj toliko kot vztrajen padec tekmovalne krivulje Uniona Olimpije nas lahko skrbi, da so druga slovenska moštva že dolgo brez stika z Evropo. Zlatorog se je lani sramežljivo preizkusil v Fibinem pokalu, kjer ga je že v predkolu izločil makedonski Amak, vsi drugi lahko le otožno listajo po zaprašenih klubskih almanahih. Ne le Pivovarna Laško in Krka, ki sta vsaka igrala celo po dve sezoni v evroligi in vselej zbral več zmag kot letos Zdovčeva razbita četa, pri čemer so Novomeščani pokazali svoje ambicije, ko so odstavili trenerja Aleša Pipana po porazu z - Realom. Primerjave z mednarodno konkurenco so si želele tudi različne zasedbe iz Postojne, Kopra, Polzele, Maribora, Miklavža, Domžal, Krškega, Kodeljevega, Rogaške Slatine ter celo Zreč, Škofje Loke in Medvod, ki so se preizkušale v tekmovanju Radivoja Korača, pokalu pokalnih zmagovalcev, Saporta ali ULEB, kakorkoli so se že imenovali.

Njihovi dosežki pri tem niti niso tako pomembni kot tekmovalni odnos do športa, ki jih je gnal k trdemu delu. Z veliko mero gotovosti lahko zapišemo, da je sadove njihovega razmišljanja in udejstvovanja požela celotna slovenska košarka, tako klubi najrazličnejših ravni kot reprezentanca. Kdor se slepi, da je ključ do Olimpijinega preporoda že boljše delo tivolskega mladinskega pogona, se mora spomniti, da je ta v zadnjih treh desetletjih dal le dva igralca s potencialom za člansko reprezentanco, Jako Daneva in Željka Zagorca, ter nekaj priložnostnih epizodistov, kakršni so bili Lojze Šiško, Ernest Novak, Marko Antonijevič in nazadnje Mirza Sarajlija. Proizvajala je »provinca« in to tako dobro, da so lahko mladci v hipu prevzeli vidne vlogi celo v evroligi. Boštjan Nachbar in Marko Milič sta že igrala za Union Olimpijo pri 17 letih, Sani Bečirovič in Beno Udrih pri 18, Primož Brezec pri 19, Matjaž Smodiš pa je bil star 20 let, ko je iz Krke (oprostite, Kaje iz Grosuplja) prestopil h Kinderju že kot zvezdnik.

Če je slovenska košarkarska piramida imela pred desetletjem vse potrebne sestavne dele, se je v naslednjih letih spremenila v vse ožji stolp, podoben tistemu v Pisi, saj v temeljih le še peščica zanesenjakov. In le vprašanje časa je, kdaj se bo podrl.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela