Tiskane izdaje
Ljubljana – Niz goriških zmag (7) še kar traja, kar je trn v Olimpijini peti. Njen blišč je sicer zasenčil vstajenje Gorice v tej sezoni, ki je pravljičen in hkrati zeleno-bele opozarja, da še ni razlogov za evforijo. Eno od glavnih vlog v goriškem bumu ima Amel Džuzdanović, ki je danes dopolnil 21 let.
Amel to poletje igra v izjemnem ritmu. Z bleščečo statistiko po sedmih tekmah, s 4 goli in 3 podajami je skupaj s svojim soigralcem Elekejem na vrhu v skupnem seštevku.
V njegovi igri je nekaj messijevskega: krhka postava, prefinjena tehnika in učinkovita leva noga. V njegovi igri je kar precej podobnosti s slovitim Argentincem, ki pa ni njegov veliki vzornik.
»Odraščal sem v obdobju, ko je navduševal Kaka. On je moj vzornik, sem navijač Milana in ne Barcelone,« je odkril goriški Ajdovec, ki je po slogu igre krepko oddaljen od Brazilčeve. Petnajst let starejši brat Alen je nekoč tudi veliko obetal, zdaj pa nekdanji napadalec Primorja pozorno spremlja Amelov razvoj. »Veliko mi svetuje in ni hud kritik, kot so praviloma najbližji,« je povedal o bratski navezi.
Amelova realnost je vendarle slovenska liga in boj za uveljavitev. Bojuje se tudi za preboj iz sence vrstnikov, ki so opevani v »središčih«, kot sta Maribor in Ljubljana. Poziv selektorja reprezentance do 21 let Primoža Glihe za bližajoči kvalifikacijski tekmi z Litvo (4. septembra v Celju) in Italijo (8. septembra v Reggiu Emilia) bi lahko tudi sodil v kategorijo prezrtih, saj je bil Amel krepko v senci najslavnejših vrstnikov, Olimpijinega Andraža Šporarja in zdaj že bivšega Mariborovega Luke Zahovića.
»Z reprezentancami nisem imel veliko sreče. Pred leti sem bil v selekciji do 18 let, a sem zbral en sam nastop,« si »Džuzda« o svoji skromnih reprezentančnih izkušnjah ne dela skrbi in predvsem upa, da bo zaznamoval prihodnost. Bližnja je zelo intrigantna, povezana s SNL in sobotnim primorskim derbijem na koprski Bonifiki. Mnenja o možnostih Gorice so pomenljive, večina se jih suče okoli tega, da če preživijo koprski pekel, bi se goriška zgodba lahko zasukala tudi v smer že znane izpred ducata let: ko se je Gorica za las izognila črnemu scenariju in namesto razpada postala serijska prvakinja, ki je v slovenski nogomet izstrelila reprezentante Valterja Birso, Mateja Mavriča, Marka Šulerja, Bojana Jokića, Andreja Komaca. Na igrišču pa ji je poveljaval prav zdajšnji trener Miran Srebrnič.
»Če sem iskren, o tem se ne govori veliko in niti ne želimo biti ujetniki preteklosti. Nas zanima sedanjost in ta je, da smo na vrhu lestvice, a hkrati še nismo izpolnili glavnega cilja pred začetkom sezone – obstanka v ligi. Povsem smo osredotočeni na derbi. Vemo, da nam bo na Bonifiki vse prej kot lahko in da nas čaka tekma sezone. Smo trdno na tleh in razmišljamo izključno o vsaki tekmi posebej,« veliki goriški up in Srebrničev adut še ni v zvezdniškem raju. Tako kot, na primer, ljubljanski napadalni dvojec Šporar-Henty. Primerjave z zeleno-belo dvojico so zelo aktualne, saj ima Amel ob sebi tudi izjemnega Nigerijca, komaj 19-letnega Blessinga Elekeja. Skupaj celo dobivata dvoboj v golih in podajah: 14:10.
Olimpija je bila edina, ki je premagala Gorico v tej sezoni. »Tudi po moji zaslugi. Tekma bi se lahko razpletla drugače, če bi zadel iz lepih priložnosti. K sreči poraz ni bil usoden. Po težki zmagi nad Rudarjem smo postali samozavestnejši in zdaj je zaupanje v svoje sposobnosti naš adut,« je sklenil pogovor goriško-ajdovski mojster.
