Tiskane izdaje
Ljubljana – Primož Gliha je v nogometni javnosti najbolj znan kot strelec treh golov na kvalifikacijski tekmi s Hrvaško v Splitu, manj se jih spominja, da je bil med idejnimi očeti obuditve nove Olimpije. Z nekdanjim napadalcem smo se resda pogovarjali o izzivih, ki jih prinaša vodenje slovenske reprezentance do 21. leta, in preprekah, ki čakajo najboljše nogometne upe na poti do odmevne kariere med člani.
Kje je meja, ko lahko nogometaša imenuješ za obetavnega?
Do 16. leta je pomemben talent, odtlej le delo in garanje. Pri nas imamo žal na pretek le prvega. V času vodenja mlajših selekcij sem bil začuden nad številom nadarjenih fantov, kar po drugi strani ni čudno. Prišleki z Balkana so se asimilirali v družbo, se poročali med sabo in s Slovenci, nastala je zmes nemške discipline in balkanskih trikov, prevare. Ko to zraste v osebnost enega fanta, gre za ogromen poligon talentov.
Toda premalo jih dozori v vrhunske igralce.
To se dogaja zaradi dejavnikov, kot so premalo posvečanja vadbi, prehiter padec pod vpliv menedžerjev, previsoki apetiti staršev. Nogomet ni zasidran v naši družbi in ekonomiji kot v večjih tujih državah, kjer fantje le pavšalno hodijo v šolo in lahko dvakrat na dan vadijo do svojega 16., 17. leta. Tega zaostanka v primerjavi s tujino ne moremo uloviti pri njihovem 20., 21. letu.
Je individualna vadba rešitev za nogometne družine, kot je slovenska, ki ima le po 300 otrok v generaciji? V tujini lahko pridejo do cilja po načelu kvantitete.
Prijatelja, ki je vodil Jokića in Birso v Sochauxu, sem vprašal: zakaj pri vas v Franciji igrajo le temnopolti, ko pa pravite, da vsi tako dobro trenirate? Dobri so zato, ker jih je 70 milijonov. Imajo po 200 igralcev v prvi, drugi in tretji ligi, druge dobijo iz Afrike in Južne Amerike. Težje je narediti podvig v majhnem okolju, kar uspeva Nizozemcem, Belgijcem, Švicarjem in Avstrijcem. To so modeli, iz katerih bi se lahko učili. Tam resda vlada visoka delovna disciplina že v družbi; velja, da ne boš preživel brez dela in truda, pri nas pa gre za lobiranja, 'žicanja' trenerjev, klice prijateljev ... Večkrat se pošalim na račun svojega sina, ki mu očitajo, da igra le zaradi mene. Ko je dal zmagoviti gol za Krko, sem jim odvrnil, da sem v bistvu jaz vstopil v igro in zabil gol, njemu so ga le pripisali. Erik opravlja tri 'službe' v 24 urah: hodi v šolo, individualno trenira in še igra za Krko.
Najbrž ni možno napredovati le z individualno vadbo.
Individualna vadba pomeni le nadgradnjo kolektivnih treningov. Gre za to, da moraš zaznati slabost igralca, ki jo najhitreje odpraviš z individualnim pristopom. V primerjavi s tujino zaostajamo v iskanju individualnih rešitev. V tujini pa jih zanima prav to: kako individualno deluješ znotraj kolektivne taktike.
Lahko navedete primer tega pristopa iz svoje kariere?
V bivši SFRJ so proizvedli veliko rodov individualno sijajnih nogometašev. Trenerji so dali poudarek individualnemu popravljanju napak. Dokler nisi odpravil ene napake, nisi vadil drugega. Kdor je popustil, ga ni bilo več, tako se je delala selekcija. Kdor je zdržal ta psihofizični pritisk, je ostal zraven in napredoval. Včasih skupaj vadita branilec in napadalec, če obema manjka igra v skoku. Zakaj ne bi?
Primer iz trenerske kariere?
Enej Jelenič. V Kopru sem ga dal takoj igrati od prve do zadnje minute. Po prvi tekmi, ko je igral slabo, četudi je nadpovprečno veliko šprintal, sem imel težave s človekom v klubu. Rekel je, vrni ga nazaj med mladince. A sem mu odvrnil, da premore Jelenič to, kar je denimo premogel Robert Jarni, in s tem se človek lahko le rodi, zato sem ga forsiral. Dva meseca pozneje je odšel Jelenič v Genoo.
Bi Jelenič lahko igral na boku?
Odlično! Pri meni je igral na krilu od zastavice v kotu do zastavice v kotu ... Vprašanje je, če on to hoče, če to hoče trener. V teoriji pa je lahko odličen. Naj povem primer: na eni od tekem, ko smo vodili z 1:0, je pristopil do mene v 80. minuti, češ da ne more več. Poslal sem ga nazaj in je igral enako do konca. Po tekmi sem ga vprašal, kaj in kako, pa mi je odgovoril: trener, šele zdaj sem spoznal, da to lahko zdržim.
Zdi se, da predstavlja oviro za razvoj otrok v Sloveniji prav nepripravljenost za odrekanje.
Drži, otroci imajo druge prioritete. V reprezentanci sem zahteval spoštljiv odnos že v času kosila: kdor med kosilom več časa posveča fotografiranju s telefonom kot hrani, bo zapustil priprave in odšel domov. Fantom delamo medvedjo uslugo, ker jih ne prisilimo, da bi zapustili stanje ugodja in se pregrizli do nekega cilja. Otrokom – seveda ne vsem – je preveč podarjenega, kar je slaba popotnica za njihove kariere. Drugo oviro pri napredku predstavljajo igrišča z umetno travo. Nogomet je postal šport, kjer ni dobro pasti, ni več igre ena na ena ali drsečih štartov. Tako zamre profesionalni del nogometnega terminatorstva, dobimo mali nogomet.
Ste zadovoljni s podporo NZS?
Že od 90. leta sem zraven v različnih oblikah, lahko rečem, da je NZS vselej delovala profesionalno in na višji ravni kot naš nogomet. Izpostavil bi še nekaj drugega. Slovenija je postala raj za ustvarjanje mladih igralcev; 1. SNL je liga, ki je pravšnja za mladega igralca, da jo še lahko zdrži. Ni prezahtevna, fant se lahko razvija. S tem, ko mu ne daš veliko denarja, pa ga ženeš naprej po napredku tudi z zornega kota financ. Ljubezen do nogometa pri 20. letih namreč ni več primaren dejavnik za igro.
Je Andraž Šporar primer te filozofije?
Gotovo. Fant mi je pri srcu, v reprezentanci je sprejel način delovanja in zahteve, sam pa je imel od tega največ. Zabil je gol svetovnim prvakom! Med polčasom tekme s Srbijo sem mu rekel: ni ključno, da tečeš od štoperja do štoperja. Ostani v kazenskem prostoru, saj od tebe pričakujem gol. Prevzemi odgovornost, daj gol, drugih devet pa bo teklo tudi zate. In ga je zabil. Včasih smo igrali z dvema napadalcema, danes le z enim, zato je njegova glavna naloga »le« dajanje golov. Pri nas pa večina beži od odgovornosti.
Pojasnite, prosim.
Ne le napadalce, tudi štoperja večkrat vprašam, koliko golov je dal, pa odgovori, nobenega, saj sem štoper. Na leto je 36 tekem, na vsaki približno 10 prekinitev v tvojo korist, pogosto še več. Če dobiš le 100 od 200 predložkov in zgrešiš 95 odstotkov strelov, boš dal 5 golov na sezono.
Cilj reprezentance U-21?
Vselej je isti: osnovni načrt je proizvajanje igralcev za člansko selekcijo, na račun tega lahko trpi rezultat. Eno je poslovni odnos, drugo pa osebna želja. Jaz sem zaposlen na NZS, prisluhniti moram morebitnim željam selektorja Katanca, četudi osebno želim najboljši kader za tekme selekcije U-21. S tem nimam težav. Branilec Luka Kranjc je primer takšnega sodelovanja; z njim v zasedbi proti Italijanom najbrž ne bi izgubili obeh tekem, saj nam veliko pomeni. V prihodnje bo najbrž povabljen med člane še kakšen igralec mlade reprezentance, kar bi bila potrditev dobrega dela v mladi selekciji, hkrati pa bi izgubili kader za tekme, ki nas čakajo.
V boju za euro 2017 kotirate na drugem mestu, marčevska tekma z Irsko bo pomembna. Člani bodo tedaj gostovali v Belfastu, pet dni prej pa igrali z Makedonijo.
Igramo v najtežji skupini doslej; svetovni prvaki Srbi so šele drugi nosilci, prvi so Italijani. Nahajamo se v položaju, ko lahko v zadnjih štirih tekmah kandidiramo za odhod na EP. Želel bi si, da bi bili najboljši fantje v tekmi z Irsko priključeni mladi reprezentanci, potem pa bi videli, kako naprej. Z morebitno zmago nad Irci bi ostali v igri za EP vse do konca.
Alternative v 1. SNL?
Liga je dobra za mlade, če vedo, za kaj gre, toda prav v tem rodu se soočamo s težavo. V letniku '94 najdemo igralce, skoraj nikogar pa ni med rojenimi leta 1995. Po odhodu Zahovića in Stojanovića v tujino tega letnika skoraj ni, Klemenčič je denimo v Celju. Pridejo tekme, ko fantov te starosti ni niti v zapisniku. To je povezano tudi s širitvijo EU na Hrvaško, ampak to je del politike klubov.
Večina, ki je odšla, dobro živi od nogometa, podobno nekateri drugi, ki bodo sledili Kranjcu, Šporarju, Zahoviću, Stojanoviću, Črnigoju ... Kako fante, ki še niso spoznali vseh načel profesionalizma, motivirati za nadaljnje delo?
Danes živiš dobro, toda ko pomisliš, da lahko opravljaš posel le do 32. leta, spoznaš, da te ne sme prevzeti aroganca. To je povezano s ciljem – če želiš v tujino, da boš igral za velik klub in imel od tega velik prihodek, si še daleč. Kariero gradiš do 27. ali 28. leta, potem ploveš na doseženi ravni – to pomeni, da imaš pri 20. letu pred sabo še veliko garanja in odrekanja. Ko se zaveš tega, se ti miselnost avtomatično spremeni. V Sloveniji to ni samoumevno, tovrstnega osveščanja mladih je vedno manj, fante vodijo na nepravi način. Težko je uspeti, če bivši amater vodi nekoga v profesionalnem svetu.
Kako nekomu, ki sedi na klopi, a morda prav tako »dobro živi«, povedati, da je del zgodbe?
Fantom v reprezentanci sem takoj povedal: kdor se bo držal pravil in norm, ki jih zahtevamo, bo dobil priložnost. Naj navedem primer vratarjev: doslej so branili že trije, v ozadju se je pojavil še Barukčić, torej že četrti. Ko igralci vidijo, da daješ možnost vsem, ki so korektni, steče zaupanje na profesionalni ravni. To možnost si moraš seveda zaslužiti s korektnim odnosom.
Kako doseči, da fantje, ki jih krasi »korekten odnos«, na igrišču postanejo levi?
Naša kultura je sestavljena iz pojmov »ne kradi, ne laži, povej resnico«, na igrišču pa je obratno: več kot boš ukradel žog, več denarja boš zaslužil, večkrat boš prevaral igralca, večjo kariero boš zgradil. Te preobrazbe ne osvoji vsak. Mati ti 15 let razlaga eno, potem ti trener za tekmo zabiča obratno. Nogometno igrišče je ring, nogomet pa sodobno gladiatorstvo, terminatorski šport. Zmagaš, če si močnejši, zato moraš uporabiti prijeme, za katere bi v civilnem življenju plačal z odhodom na sodišče.
