Bojan Prašnikar: Ne ogrožam nobenega trenerja

Težko bi našli boljšega poznavalca nogometa, kot je Bojan Prašnikar. Najtrofejnejši trener v 1. SNL, nekdanji selektor, nekoč pa prvi strelec slovenske lige v majici Šmartnega živi za nogomet. Za seboj ima tudi uspešno vodenje Cottbusa v bundesligi. Pri 63 letih je kandidiral za podpredsednika Nogometne zveze Slovenije (NZS), saj želi prek trenerske organizacije dvigniti pomen in vpliv stroke na reševanje vse večjih izzivov, pred katerimi se nahaja naš nogomet.

V ozadju decembrskih volitev predsednika NZS so potekale volitve podpredsednikov. Tri so izvolili, četrtega ne, saj sta s Stankom Glažarjem prejela po 15 glasov. Kaj bi vaša morebitna izvolitev v IO NZS prinesla slovenskemu nogometu?

Na Zvezi nogometnih trenerjev Slovenije (ZNTS) smo se pogovarjali o položaju nogometa in proučili različne alternative. Želimo vplivati na dejanja in posledice na igrišču, ki je ključno v nogometu. Na tem področju stagniramo, izgubljamo pridobljene položaje. V našem klubskem nogometu prihaja do organizacijskih in finančnih sprememb, posledično se je znašla pred velikim izzivom stroka, ki ima na voljo vse manj vrhunskih nogometašev.

Kaj želite spremeniti?

Zgodbo želimo zasukati v pozitivno smer, na igrišču lahko kaj opravi le stroka. Na ZNTS smo se odločili, da kandidiram za podpredsednika NZS. Če lahko pomagamo slovenskemu nogometu, je to smiselno, v nasprotnem primeru ne. Na začetku smo imeli dva glasova, a smo verjeli, da bodo ljudje prepoznali našo namero, da je stroka sestavni del procesa. Prišli smo do 15 glasov. Nimam skrivnega načrta. Želimo podrobno spremljati slovenski nogomet čez strokovne oči, skozi moje izkušnje, če hočete.

Dejansko ste eden od redkih trenerjev, ki jih srečujemo na več tekmah 1. SNL v istem vikendu ...

Saj iz tega ne moreš! Če ne bi imel težav s kolkom, bi bil še danes aktiven na igrišču. Tako pa me zanima iskanje dobrih rešitev ob igrišču in sodelovanje z ljudmi, ki imajo enak namen. Ne ogrožam nobenega trenerja, rad bi le pomagal, če bo to možno.

Povod za najin pogovor sem dobil ob pogledu na težave Srečka Katanca s sestavo reprezentance B za akcijo ob Perzijskem zalivu.

Baza je vse ožja, toda na to imamo vse manjši vpliv, klubi imajo posledično težave, to vpliva na dejavnost trenerjev in na koncu na razvoj mladih nogometašev. Pred nekaj leti smo imeli mlado ligo z ogromno mladimi igralci, klubi so črpali kader iz mladinskih vrst, liga je bila ena od najmlajših v Evropi. Pred kratkim se je ta pot obrnila, vse manj je mladih in vse manj slovenskih igralcev v SNL. Vse več je tujcev. Da me ne bi kdo narobe razumel: nimam pomisleka o tem, tudi sam sem bil v tujini. Toda za normalno proizvodnjo nam zmanjkuje kadra. V akcijah, kot je bila ta v Abu Dabiju, smo ugotovili, da težko sestavimo ekipo.

Na obzorju ni veliko mlajših.

V mladinskih in kadetskih kategorijah imamo razvejan sistem, ki pa smo ga začeli krčiti: govorim o zmanjševanju slovenskih mladinskih in kadetskih lig. Mladi dobijo manj priložnosti tudi v članskih ekipah. To je posledica prihoda tujega kapitala, ki sproži prihode tujih trenerjev in igralcev, ki jemljejo priložnost domačim. Gre za pričakovan niz dogodkov.

Kako se odzvati?

Upoštevaje nogometno globalizacijo moramo najti normalen odziv, strokovne rešitve, morda se moramo odzvati administrativno, če hočemo, da bo imel slovenski nogomet dolgoročno perspektivo. Najprej je treba odpreti tematiko, nato iskati optimalne rešitve.

Slovenija je del EU, kjer vladata prost pretok kapitala in delovne sile ...

Tudi najmočnejše države, kot je Nemčija, poznajo sistem, s katerim ščitijo lastne interese v primeru prihoda tujega kapitala; gre za glasovalne pravice in kader na igrišču. V vseh nemških ligah je definirano, koliko Nemcev mora biti med 28 igralci.

Mar slovenski nogometaši odhajajo v tujino premladi tudi zavoljo tega?

Glede na razmere so naši igralci tujim klubom dostopni za majhen denar. Pogosto se tudi zgodi, da tuji klubi odkrijejo nekega obetavnega fanta pri 16 letih, a ga ne želijo pustiti pri nas, saj ne verjamejo, da bi se pri nas lahko ustrezno razvil. Zato ga želijo vzgojiti v članskega aduta sami.

To se dogaja tudi pri nas.

Na podoben način Maribor išče upe po Sloveniji in jih poskuša sam razviti v članske igralce. V večini naših klubov so vajeni vaditi po štirikrat na teden in ko fantje pridejo v dober klub, enostavno ne morejo slediti ritmu. Zato jih je Maribor toliko vzel po vsej Sloveniji. Potem pa poskuša; če gre, gre, če ne, ne.

Uspešno ste vodili Cottbus v nemški bundesligi. Kako so se lotili izziva tam?

Cottbus je manjše mesto za nemške razmere, a ima kadetsko in mladinsko ekipo stalno v 1. ligi! Njihovo akademijo bi lahko prerisal v naše razmere. Mesto ima 100.000 prebivalcev, vzpostavili so sistem, ki deluje, o čemer sem se večkrat pogovarjal z ravnateljem tamkajšnje šole. Veste, o čem sem se prepričal? Da našim igralcem pri starosti 18, 19 let manjka 1000 treningov! To pomeni, da vsako leto zaostanejo 100 treningov za tujo konkurenco. Igralci v tujini so na boljšem, na višji stopnici za dirko, kakršna je nogomet. Tega ne moremo nikdar več nadomestiti.

In pri prestopu v tujino se naši fantje soočijo prav s tem.

Igralci morajo biti pred odhodom v tujino umsko in telesno pripravljeni na dril, ki jih čaka v novem okolju. To ni enostavno. Takoj si v zaostanku, le od tebe pa je odvisno, kakšen status si boš izbojeval; boš 25. igralec ali pa v začetni enajsterici. Številni se vrnejo nazaj v 1. SNL, toda slabši kot prej.

Zanimivo, tudi vaša hčerka se nahaja v občutljivem obdobju nogometne rasti in učenja. Kot najboljša je lani iz Rudarja prestopila v Potsdam v bundesligo.

Lara je prišla med 25 deklet, med katerimi je najmlajša, pa še 4. letnik gimnazije Šiška dela na daljavo. Prišla je v dril, v katerem punce vadijo več kot pri nas člani v 1. SNL! Na pripravah imajo prvi trening zjutraj ob 8.00, drugega ob 16.00, tretjega ob 19.00. Med sezono vadijo dvakrat dnevno. Četudi je najboljša med našimi, jo je treba nenehno spodbujati. Pred dnevi je imela razgovor s trenerjem, ki ji je rekel takole: »Vidiš, pol leta je mimo, ti pa si popolnoma nova punca!« Pa je ob prihodu v Nemčijo mislila, da je dobra.

Toda realnost je takšna, da si lahko pravi profesionalizem pri nas privošči 5 ali 6 klubov.

Drži. Hkrati imajo vsi mladinsko akademijo, kot ji radi rečemo. Eni redkih, ki vedo, kaj delajo, so Domžalčani. Pripeljejo igralce pri 18, 19 letih, da gredo potem čez čas naprej. Domžale so specifičen primer kluba, ki deluje zunaj slovenskih gabaritov.

Posledično ne morejo resno razmišljati o boju za prvaka. Maribor in Olimpija bi morala imeti dodatno poslanstvo.

To sem hotel izpostaviti. Domžalčani imajo koncept; gre za proizvodno podjetje, v katerem ima pet ljudi službo. Vsak dan ustvarijo boljše pogoje za rast in spravijo z neko količino dela igralce na višjo raven za tuji trg. To ni vezano na člansko ekipo. Dva do tri igralce letno morajo poslati na trg, to je ključno. Ko bi bilo vsaj še več takšnih! Seveda drži, da to ne more biti edino gonilo razvoja za naš nogomet. Odstotek fantov, ki uspe na tujem, je zelo nizek, toda z njimi bomo nekoč gradili reprezentanco.

Maribor in Olimpija?

Maribor ima podoben koncept, o kakršnem sva pred 20 leti razmišljala z Ivanom Zidarjem pri Olimpiji. Maribor išče 17-letnike in jih nato vzgaja. Z Zidarjem sva premlevala idejo, da bi vzeli 15 igralcev iz Ljubljane, z njimi vadili, jih vozili na tekme v tujino, doma pa bi igrali denimo v 2. SNL. Ob torkih ali sredah bi igrali prijateljske tekme v Vidmu, Münchnu, Salzburgu in v okolici, konec tedna pri nas. Dva bi bila za Olimpijo, deset bi jih vzeli drugi slovenski klubi, saj bi bili dovolj dobri. Zdaj je to težko. V prestopnem roku pošljemo v tujino tri slovenske nogometaše, hkrati pripeljemo deset tujih. Ko iščemo klub, ki ga je okrepil Slovenec, ga težko najdemo.

Kako bi povečali število svojih nogometašev v naših klubih?

Morda smo prehitro razširili tekmovanje v 3. SNL. O tem stroka ni razpravljala, večjo besedo so imeli funkcionarji, ki so vedeli, da bo na tekmo med Lendavo in Beltinci prišlo 500 navijačev, ki bodo popili 500 kozarcev piva. Nekdanji prekmurski prvoligaši igrajo med sabo v 3. ligi, vadijo enkrat na teden, ob petkih pa se zberejo, da ugotovijo, koliko jih bo lahko igralo v soboto. Ti klubi so prišli do spoznanja, da ne potrebujejo več mlajših kategorij. V 3. SNL ne potrebuješ celotne mladinske piramide. V teh klubih smo dejansko izgubili po 25 do 30 igralcev. To je v seštevku 1000 do 1500 mladih fantov, ki jih ni več. Hkrati pa je postala 3. SNL kakovostno preslaba, kar je s svojo B ekipo spoznal tudi Maribor.

Lahko predlagate konkretno rešitev?

Potrebno je aktivirati vse potenciale in deležnike v našem nogometu. Vse se bo preneslo na igrišče. Ključno je prav to, kdo je na igrišču, vse drugo je v službi tega. Saj ne gre za administrativno zmanjšanje lig, število se namreč tako ali tako zmanjšuje. Dejstvo je, da še nikdar nismo imeli tako dobrih razmer za vadbo kot danes! S prevzemi klubov, ki so finančno pregledni, kot so, prihajajo k nam koncepti, ki jih ne zanimajo naše potrebe. Edini pravi model tujca je v Olimpiji. Treba je realno oceniti položaj. Za isto mizo bi lahko posedli trenerje v 1. SNL in selektorja, da bi izluščili potrebe stroke. Na tak način rastejo iz leta v leto v Nemčiji.

Je slovenski klubski nogomet profesionalen?

Ljudje, ki igrajo pri nas, delajo samo to, torej lahko ocenimo, da je profesionalen. Po statusu akterjev in izplačilih pa je težko definirati, ali je to profesionalna liga. Imamo kombinacijo klubov, ki so na amaterski ravni, in sredin, ki so profesionalne. Treba si je naliti čistega vina, dejstvo je, da so turbulentni časi, v katerih se v naši ligi marsikaj spreminja. Glede na sistem licenciranja je treba razjasniti vse zgodbe.

Se mudi?

Še enkrat poglejte Katančev primer: ko je Maribor odpovedal udeležbo, je vzel v Arabijo rezervne igralce iz nekaterih prvoligašev. Ko se bodo iztrošili fantje, ki zdaj igrajo na tujem, bomo ta izpad nadomestili s težavo. Poglejte primer selektorja U-21: štirje do pet fantov je v tujini v kombinacijah za enajsterico, toda ne redno, v 1. SNL pa igrajo dva ali trije iz tega rodu! Ob osamosvojitvi smo imeli v 1. SNL 20 klubov, približno 400 slovenskih nogometašev. Danes imamo v 1. SNL 50 slovenskih igralcev, od tega jih je najmanj 30 neperspektivnih. To je realnost.