Brazilec z disciplino in odgovornostjo Nemca

»Verjemi, ko se bo privadil na tukajšnje razmere, bo najboljši nogometaš v Sloveniji.« Tako me je pred slabim desetletjem prepričeval Zlatko Zahović, potem ko je pozimi leta 2008 v Ljudski vrt pripeljal Marcosa Tavaresa. Našel ga je na Cipru.

Kadar se o nogometu pogovarjaš z Zlatkom, je dobro, da takoj ne podležeš čarom njegovih besed. Ne smeš mu povsem verjeti. Ne bom dejal, da sem domala vsako njegov mnenje najprej zavrgel, več je bilo takšnih, s katerimi sem se – pogojno – strinjal, kot tistih, s katerimi se nikakor nisem. Večinoma so držala, pri oceni o Tavaresu sem bil previden. Za seboj sem imel že poldrugo desetletje slovenskih nogometnih posebnosti in sem se naslišal o ničkoliko »veseljakih z vseh vetrov«, označenih za genijalce, ki da bodo razsvetljevali »vaško« SNL. Mimogrede, prav ta navzven podcenjevalna prispodoba ji daje posebno privlačnost in jo v marsičem dela zahtevnejšo od urejene bundeslige. Še posebno zaradi dogajanja v zakulisju.

Zlatkov instinkt o igralcih na začetku njegove slovenske zgodbe še ni imel trdne podlage. Pravzaprav nihče ni najbolje vedel, v kakšno smer se bo zapeljala njegova nova vloga. Imel je nekaj več začetnega kredita, vse drugo je bilo precejšnja neznanka. Tudi zato se mu nisem pustil prepričati o tem, da je v Slovenijo pripeljal Brazilca s presežno vrednostjo. Brazilca, ki je discipliniran in odgovoren kot Nemec, zvest in tovariški, kot so bili najpogumnejši vojaki na frontah. Da bo povrhu temnopolti Brazilec še sprejel drugačno kulturo in se znašel v drugačnem podnebnem okolju. Skepsa se je še poglobila, ko sem Marcosa prvič gledal v živo in potem še nekajkrat, ko se je res še privajal na SNL, Maribor, Slovenijo ... Da ima nogomet v malem prstu, je bilo očitno, a okornost in način teka, po katerem bi vsak laik dejal, da vleče nogo (levo) za seboj, ker da ima krajšo, kot je desna, sta bila vse prej kot ideal prvovrstnega nogometaša. Da je prepočasen. Spomnim se, da v zapisih takrat za Marcosa niti enkrat nisem uporabil presežnih pridevnikov, ne da bi jih pripisal Zahoviću. Pač, po tem, kar sem videl, preprosto nisem verjel, da bi bil lahko Tavares, ki niti približno ni bil videti kot 25-letni fant, tako kot zdaj nima videza 33-letnega, tisti pravi mariborski adut za evropske podvige.

Zgodovina govori, da je imel Zlatko prav o Marcosu – po dobrem letu sem tudi jaz umaknil dvom – in da vendarle velja zaupati nekomu, ki se je nogometnih zakonitosti učil pri najboljših učiteljih, tudi življenjskih. A marsikdo ne ve, da Zahović ni izbral Tavaresa le ali predvsem zaradi njegovih nogometnih veščin, temveč zato, ker je osebnostno in značajsko tip človeka, ki ga preprosto moraš imeti rad. Mu zaupati in verjeti, za kar se ti bo oddolžil z obrestmi.

Tavares jih že desetletje vrača Zlatku in Mariboru. Marcos je simbol kluba in mesta izpod Kalvarije in ima tisto, kar morda nimajo drugi v Ljudskem vrtu, pa bi radi imeli. Prijaznost in iskrenost tudi takrat, ko ne gre vse po načrtih. Zakaj je Zlatko zadel? Ker je v Marcosu prepoznal človeka z veliko začetnico.

P. S.: Tavares niti približno ni najboljši tujec, ki je kdajkoli igral v SNL!