Callejon pobegnil iz kraljevskega kluba, da bi zaživel

Jose Callejon je junak in osmoljenec hkrati. Samo en gol je 27-letnega Španca ločil od tega, da bi se pridružil slovitemu Diegu Maradoni in sredi tedna izenačil Argentinčev sanjski niz šestih ligaških tekem, v katerih je v dresu Napolija zabil gol. Callejonu je v Bergamu sreča obrnila hrbet: namesto da bi se zapisal v zgodovino, se je med nerodneže leta. Zapravil je »zicer«, ki ga je bilo težje zgrešiti kot zadeti.

Najboljšega dosežka v zgodovini Napolija nogometaš Realove nogometne šole ni ponovil, toda za seboj ima kljub vsemu odličen teden. Tega je začel konec minulega z golom proti Veroni, končal pa z včerajšnjim za potrditev zmage v derbiju proti Romi z 2:0. Rimljani so mu prinesli srečo, z osmim golom v sezoni se je zavihtel na vrh lestvice strelcev v seriji A. Napoli se je po nekoliko slabšem štartu v sezono vendarle ujel. A je sodil v kategorijo tistih moštev, ki so drago plačali za zasičenost in utrujenost najvidnejših igralcev po SP v Braziliji.

Callejona sicer ni bilo med njimi, a brez Gonzala Higuaina, Gokana Inlerja in še dveh, treh nedotakljivih članov Napolijeve enajsterice ni mogel vleči voza naprej. Napolijev najhujši spodrsljaj je bila neuvrstitev v ligo prvakov – izločil ga je Athletic iz Bilbaa. Če Callejon ni ujel slovitega Argentinca, je za uteho postal prvi Španec v Italiji, ki je zabil gol v petih zaporednih ligaških tekmah.

Od rezervista pri madridskem Realu do enega najbolj cenjenih nogometašev v vselej zahtevni italijanski ligi. To je Callejonova igralska preobrazba v malo manj kot poldrugem letu, ki mu je prinesla veliko zadovoljstva. Več kot bi ga morda imel pri Realu, če bi po odhodu svojega zaščitnika Joseja Mourinha ostal v kraljevskem klubu.

»Callejon je najboljši španski nogometaš, ki je po Luisu Suaresu (eden od simbolov Interja iz šestdesetih let minulega stoletja, op. p.) prišel v Italijo. Prepričan sem, da bo kmalu postal tudi standardni član reprezentance,« je Napolijev trener Rafael Benitez z izbranimi besedami »počastil« rojaka, ki si je že utrl pot do src Napolijevih navijačev. Na jugu pod Vezuvom nikakor ni lahko prepričati »tifosov«, Callejonova poštena, srčna, učinkovita igra in umirjeno družinsko življenje so mu prinesli tako rekoč svetniški sij.

Callejon je človek in igralec, ki se nerad izpostavlja. Vedno je v službi kolektiva, zaradi česar so ga označili tudi za Mourinhovega ljubljenca, ki v slačilnici, ko se je začela netiti vojna med največjimi zvezdniki in karizmatičnim trenerjem, ni bil rad viden član. Nemara je zato tudi moral zapustiti Realovo moštvo, čeprav tega nikoli niso obešali na veliki zvon.

»Raje kot da bi užival v zvezdniškem moštvu in igral le občasno, sem izbral Napoli. Benitez mi je predstavil načrte in me je prepričal. Imel sem še nekaj drugih ponudb, toda odločil sem se pravilno. V Madridu je nogomet pomembna stvar, resnično uživaš v pritisku, toda v Neaplju je nogomet religija. Tukaj se počutim odlično, čutim podporo navijačev. Upam, da bom tu čim dlje,« je pojasnil selitev iz Madrida in odkril, da je vedel tudi za Mourinhove želje. »To samo potrjuje tisto, kar sem vedel. Da mi je zaupal in cenil moje sposobnosti.«

Ni napadalec in ni zvezni igralec, a je odličen v obeh vlogah. Pod Mourinhom je bil pogosto tudi bočni napadalni branilec. Najbolje se znajde v postavitvi 4-2-3-1, na desni strani izza napadalca. In prav s Higuainom se odlično ujameta, kar seveda ni naključje. Skupaj sta igrala že pri Realu, ki za Callejona vendarle ni bil tako srečno moštvo kot za Pepita. Največ veselja v Španiji je imel v dresu Espanyola, tam se je kalil kar tri leta.