Tiskane izdaje
Maribor – Vijolični so po oceni trenerja Anteja Šimundže sledili cilju, zeleno-beli so bili po odhodu Milorada Kosanovića kot prerojeni, je bilo slišati iz ust Ljubljančanov. Mariborsko-ljubljanski nogometni dvoboj, že peti v letu 2014, pa je bila zelo povprečen in dolgočasen.
Kdo je krivec, da se najvznemirljivejši dvoboj v slovenskem klubskem nogometu ni razpletal s povečano dinamiko, razburljivimi akcijami: ali ne pretirano zagnani, a vseeno premočni Maribor ali nemočna in nesrečna Olimpija? V Mariboru se nogomet vrti okoli »sončnega kralja« Zlatka Zahovića, vidijo in slišijo ga povsod. Strelec prvega gola je bil Zahović, četudi ni bil. Tako so po tekmi mislili v domačem taboru, trener, gledalci. Še dolgo po tekmi.
Nisem vedel, ko sem se žoge dotaknil, sem slišal samo še veselje. Stekel sem in se veselil,« je opisal veselje Luka Zahović, misleč, da je on zatresel mrežo. Manjše razočaranje je šele prišlo. Zlatkov sin je imel v 6. minuti samo eno od asistenskih vlog pri prvem pomembnem trenutku tekme. Med višjimi ljubljanskimi branilci je podajo iz kota Dareta Vršiča z glavo rahlo preusmeril, toda dovolj, da je ljubljanskega napadalca Dejana Đermanovića spremenil v prvega osmoljenca na tekmi. In to, česar Đermanović že dlje časa ne more narediti pred tekmečevi vrati, namreč zabiti gol (vse od 23. novembra, ko je dosegel dva in edina gola v sezoni proti Zavrču, ni zadel), je naredil pred svojimi. Z glavo je matiral Aleksandra Šeligo.
»Po golu so se Mariborčani zaprli. Poskušali smo vse, a se ni izšlo,« se tretji letošnji trener Olimpije Darko Karapetrović ni zmotil. Bil je zadovoljen s tem, kar so na igrišču predstavili srčni in zadovoljnejši igralci. »Z novim trenerjem je več sproščenosti in tudi bolje smo igrali,« je, na primer, učinek Kosanovićevega odhoda, ocenil izkušeni vratar Aleksander Šeliga. Da se je Olimpija zelo trudila, je bilo očitno, a kaj ko »žoganje« s številnimi podajami ni imelo haska, ljubljanski igralci v konici napada preprosto niso imeli kakovosti, da bi usmerili žogo v vrata Jasmina Handanovića. Enkrat samkrat so bili blizu, a je neumorni zbiralec kilometrov in nič drugega, kot to, Marko Vukčević namesto strela ali podaje izbral nekaj vmes. In bil neuspešen.
Maribor je igral 20 minut, dovolj za zmago in premalo za pozitivno oceno. Prikrajšani so bili nevtralni navijači, ki so se težko sprijaznili s tem, da so spremljali strahopetne oziroma, kot bi rekel Šimundža, zrele in taktične Mariborčane. Vijolični so čakali na to, kdaj bodo tekmeci storili napako, da bi se jim odprla pot do vrat, do drugega gola in odločitve o zmagovalcu. Skrbi je naposled moral razbliniti eden od štirih tridesetletnikov v domači enajsterici, raznovrstni Aleš Mejač. V soboto je Gorenjec igral na položaju levega bočnega branilca in je s samostojnim prodorom, ki ga je z nekoliko preočitnim bodičkom v kazenskem prostoru ustavil Aris Zarifović, izpeljal potezo tekme. Sodnik Damir Skomina je bil strog, odločitev za enajstmetrovko je bila pravilna, izključitev gostujočega štoperja pa krepko prestroga. Ne glede na pravilo zadnjega moža pred vratarjem. Goran Cvijanović je dokončal nalogo Maribora, končnega vtis pa ni bilo mogoče popraviti. Maribor niti tako nemočni Olimpiji, ki je v primerjavi s prvaki vsaj poskušala igrati, ni zmogel izpeljati dveh bliskovitih nasprotnih napadov. Toda to je že zadeva za mariborski strokovni štab, ki je vse sile očitno že usmeril v poletne kvalifikacije za ligo prvakov ali evropsko ligo. Tedaj bodo polagali račune. Za domačo ligo jim ni treba, tudi s peš ritmom in rezervisti so premočni. Povsem drugačno nalogo ima v preostanku sezone Karapetrović. »Želimo igrati dinamično in gledljivo, uveljaviti mlajše igralce in osvojiti kakšno točko več,« je načrt razkril Karapetrović, ki uživa podporo igralcev.
Če bi zadel Luka Zahović, bi bila vsaj zgodba, toda ni. Nič kaj spodbudno, še ena ligaška tekma brez sijaja in tekmovalne napetosti.
