Tiskane izdaje
Ljubljana – Tudi z lupo bi težko našli profesionalca, kot je kapetan slovenske izbrane vrste Boštjan Cesar. Ljubljančan je izkušen reprezentant, Srečko Katanec je že peti selektor, ki ne more brez »Cesija« na položaju štoperja. Branilec Chieva, ki je 9. julija dopolnil 32 let, ne razmišlja o koncu bogate kariere, v kateri je igral v Sloveniji, na Hrvaškem, v Franciji, Angliji in Italiji.
Boštjan, v Vilniusu ste igrali 80. tekmo za člansko reprezentanco Slovenije, kar je doslej uspelo le Zlatku Zahoviću. Kako gledate na imeniten individualen dosežek?
Priznam, da nikdar nisem stremel k takšnim dosežkom in so me vselej zanimali le rezultati reprezentance, za katero igram ponosno in spoštljivo do slovenskega grba. Gotovo pa mi je v čast, da sem prišel v položaj, ko lahko prehitim Zahovića, ki je dolgo kraljeval na vrhu ... Rekorde je namreč treba nenehno rušiti, nič drugače pa ne bo z mojim dosežkom.
Edini med sedanjimi reprezentanti ste si delili reprezentančno slačilnico z Zahovićem.
Dobro se spominjam tistih začetkov, to niso bili idealni časi. Tedaj smo nesrečno izgubili ključno tekmo s Hrvati v boju za euro 2004 za Bežigradom. Bil sem še mlad, v veliko čast mi je bilo igrati s člani »zlate generacije«, tudi z Zlatkom, ki ga zelo spoštujem. Zabil je veliko golov za Slovenijo, nanizal veliko nastopov, za Slovenijo je naredil ogromno kot igralec in ta čas športni direktor Maribora.
Vas je po tekmi v Litvi poklical, ali vam čestital za 80. nastop?
Ne.
Kako gledate na obdobje, ki je sledilo porazu s Hrvaško?
Prišlo je do temeljite prevetritve in pomladitve reprezentance. Slovenska nogometna baza je skromna, zato smo potrebovali kar nekaj časa, da smo to izničili z menjavo rodov. Začela se je gradnja nove reprezentance, nagrajeni pa smo bili šele leta 2010, ko smo se uvrstili na mundial v Južno Afriko.
V reprezentanco so vas vabili selektorji Bojan Prašnikar, Brane Oblak, Matjaž Kek, Slaviša Stojanović in Srečko Katanec. Bi jih lahko primerjali?
Uf, vsak med njimi ima svojo nogometno filozofijo, tudi selektorji se med seboj razlikujejo, tako kot igralci. Gotovo pa sem se od vsakogar kaj naučil. No, dejstvo je, da na koncu štejejo le rezultati.
Kako bi opisali pot reprezentance pod njihovim vodstvom?
Vsi so želeli najboljše ... Prašnikarja bi težko ocenil, saj sem bil tedaj še mlad, drugi so imeli večje vloge. Oblaku je bilo gotovo težko, ker so prihajali v reprezentanco številni neizkušeni mladeniči, z njimi pa je težko narediti odmeven rezultat ...
... tudi vi ste dobili priložnost naključno.
Drži, po poškodbi Mitrakovića sem vskočil v igro in zabil zmagoviti gol Italijanom. Odtlej sem začel redno igrati.
Selektor Kek?
Tudi pod njim smo se na začetku iskali, vsaj zdelo se je tako. Toda začetno trpljenje se je izkazalo za odlično podlago za naprej, saj smo postali sijajna reprezentanca, štiri leta smo igrali na najvišji možni ravni. Tako selektor kot igralci smo očitno potrebovali čas za zorenje. Reprezentanca bo namreč vselej črpala imena iz majhne baze in težko je narediti rezultat, če te ne podpira celotna Slovenija.
Je bilo tako v primeru Slaviše Stojanovića?
Vemo, da se mora 'iziti' veliko dejavnikov, da se Slovenija uvrsti na euro ali mundial. Slaviša je prišel po uspešni Matjaževi zgodbi, zato je bil pod rezultatskim pritiskom. Začeli smo slabo, dvignil nas je šele Srečko, do zadnjega kola smo bili v igri za Brazilijo. Še bolj pomembno je, da smo naredili podlago za trenutne kvalifikacije.
Katanec vas je imenoval za kapetana.
Tedaj so iz tega delali zgodbo le novinarji. Srečko nam je takoj rekel, da bo sam izbral kapetana in šele pred tekmo nam je povedal, da bom to jaz. Seveda je to zame velika čast.
Leto 2014 bo za Slovenijo rekordno po številu tekem z najmočnejšimi na svetu. Prihaja jutri največja doslej?
Morda je bila kakšna prijateljska tekma še težja od jutrišnje, toda na Wembleyju bo šlo za točke, zato bo res največja. Težko bi se strinjal z oceno, da v Londonu nimamo česa izgubiti, ker je Anglija izrazit favorit. Še vedno bo šlo za tri točke, začetni rezultat bo 0:0. Gotovo pa bi lahko več izgubili v Litvi kot v Angliji, to pa drži. Kljub vsemu bomo poskušali presenetiti favorita.
Kaj pričakujete na Wembleyju?
Morda se bomo več časa branili kot v Litvi, kar je normalno. Vsi bomo morali biti stoodstotno pripravljeni, pri čemer ne mislim le enajstih ali štirinajstih, pač pa vso reprezentanco in tudi Slovenijo. V Londonu bo namreč veliko naših navijačev. Le z moštvenim duhom, ki sem ga pogrešal na nekaterih prejšnjih tekmah, je lahko ta reprezentanca uspešna in nadoknadi morebitno manjšo kakovost.
Bi lahko primerjali to Anglijo s zasedbo iz Afrike?
Opravili so delno menjavo rodov. Morda ne premorejo veliko zvenečih imen, toda v ekipi imajo mlade in hitre igralce, ki sodijo v svetovni vrh, le neizkušeni so še. Če jim pustiš preveč prostora, ti lahko hitro nasujejo nekaj golov. Če pa se jim izkušeno postaviš bližje, jih lahko tudi onemogočiš.
Kako bi lahko izničili morebitno odsotnost Kevina Kampla?
Slovenija potrebuje vsakega igralca in vsi vemo, kdo je Kevin in kaj pomeni za našo igro. Drži pa tudi, da lahko le stoodstotno pripravljen pokažeš, kaj znaš. Če bi Kevin igral s 40 odstotki moči, to ne bi bilo dobro ne zanj, ne za nas, ne za selektorja. Vem, da bo Kampl storil vse, da bi bil nared za igro, ali bo to dovolj, pa bomo videli jutri.
V prvi tekmi na Wembleyju sta z Rooneyjem spletla zgodbo, ki je bila srečna le zanj. Tudi jutri bosta na nek način v središču pozornosti – vi bi lahko postali slovenski rekorder, Rooney si bo pripisal 100. nastop za Anglijo.
Zanimiva simbolika. Rooney že deset let igra na vrhunski ravni in ima več nastopov, kar pa ne pomeni, da bo Anglija zmagala ... Šalo na stran: vse to je zame velika čast.
Boste tudi vi vztrajali do 100. tekme za Slovenijo?
Morda, kdo ve. Igral bom, dokler mi bo telo dopuščalo napor na vrhunski ravni. Starejši kot si, zrelejši si in bolje veš, kaj potrebuje tvoje telo za regeneracijo. Če ne bi izpustil nekaterih tekem, bi lahko jutri igral že 90. tekmo. Pet sem jih izpustil zaradi poškodbe glave, po tistem prepiru z Romunom sem bil pet tekem kaznovan, v vsakem ciklusu izpustiš kakšno tekmo tudi zavoljo rumenih kartonov ...
Najmanj do eura pa bi že potegnili reprezentančno kariero?
Kot otrok sanjaš o igranju v ligi prvakov, na evropskem in svetovnem prvenstvu. Vonj mundiala že poznamo, Francija 2016 bi bila za nas gotovo vrhunec kariere. Ampak do tja je daleč. Smo profesionalci, za nas je ključna vsaka naslednja tekma. Prva že jutrišnja z Anglijo.
