Dr. Vasja Kruh (1946-2016)

Po hudi bolezni nas je v 71. letu starosti zapustil dolgoletni zdravnik NK Gorica in slovenske nogometne reprezentance dr. Vasja Kruh. Bil je izjemno cenjen in priznan zdravnik, ki je svoje življenje posvetil abdominalni kirurgiji. V slovenskem nogometu je pustil globok pečat.

Visoko cenjeni zdravnik med pacienti in stanovskimi kolegi je tudi prejemnik nagrade Mestne občine Nova Gorica. V mladosti je igral nogomet za NK Nova Gorica, toda v ospredju je bil vendarle študij medicine, zaradi česar se je z zvrhano mero predanosti posvetil zdravljenju in pomoči obolelim ljudem. Toda nogomet je bil njegov hobi, velika ljubezen, ki se je ni mogel upreti. Po študiju ter zaposlitvi v šempetrski bolnišnici se je pridružil goriškemu klubu, v katerem je dolga leta deloval kot zdravnik. Zapustil ga je po prestopu v izolsko splošno bolnišnico, kjer je ostal vse do svoje smrti. Zaradi novih službenih izzivov se je z Goriškega preselil tudi na Koprsko. Dolga leta je aktivno deloval v zdravniški komisiji pri Nogometni zvezi Slovenije.

Dr. Vasja Kruh je bil dober kot – kruh. Skupaj sva sodelovala pri goriškem klubu in nato tudi v reprezentanci. V slednji sva šla skozi vse bitke na evropskem prvenstvu v Belgiji in na Nizozemskem ter na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem. Veljal je za velikega strokovnjaka na svojem področju in za umirjenega in preudarnega sogovornika. Človek, ki je znal prisluhniti vsem in jim tudi pomagati. Kdorkoli ga je poznal, ga je zelo spoštoval in občudovali hkrati. Bil je življenjski in neskončno prijeten možakar, ki mu ničesar ni bilo težko narediti. V njem nikoli ni bilo čutiti negativizma, vedno je vse obrnil v pozitivno smer, bil je duhovit mož in predvsem profesionalec, ki svojih pacientov ni želel pustiti na cedilu tudi za ceno lastnega zdravja. Prav zaradi človeških odlik je bil izjemno priljubljen v nogometni reprezentanci in med reprezentanti, saj je znal s svojo umirjenostjo in iskrenostjo pomirjati tudi najbolj vznemirjene nogometaše ter pomirjati napetosti. Odlično se je počutil v vlogi psihologa, natanko je vedel, kaj igralec potrebuje, da bi ga umiril. Prisluhnil mu je, toda o nogometu se je le redko pogovarjal tako strastno kot navijači in trenerji. Vedno se je držal načela, da se o stroki lahko pogovarjajo le strokovnjaki. Navkljub temu, da je o nogometu vedel veliko. Nikoli ne bom pozabil tudi njegove svetovljanske vedoželjnosti, ki jo je izkazoval na gostovanjih v tujini. Zanimali so ga predeli mest, kjer so delovala veleposlaništva.

Goriške in Nove Gorice resnično nikoli ni zapustil. Kadar je le imel priložnost, si je vzel čas za pogovor za nasvet ali kakršnokoli pomoč. V čast in veselje nam je bilo, da smo poznali tako čudovitega človeka in z njim tudi sodelovali. Dragi »doktor«, hvala za vse lepe trenutke.