Dva milijona evrov za prekinitev nočne more

Če bi se raztegnila zgodba o uspešnosti posameznih nacij na nogometnem igrišču v postsovjetskem času, potem bi se iz prostora nekdanje velike federacije najvidneje na mednarodnih zelenicah predstavljali Ukrajinci. Toda poslanstva izjemne nogometne tradicije niso prenesli po svojih željah, zdaj so si prek slovenske ovire začrtali jasen cilj uvrstitve na evropsko prvenstvo v dodatnih kvalifikacijah.

Tako kot ruski sosedje zlepa nočejo slišati za Maribor in jim to mesto pod Pohorjem predstavlja sinonim najbolj bolečega poraza v novejši športni zgodovini (proti Sloveniji na tekmi odločitve za pot na SP 2010), ukrajinske nogometne zanesenjake kar strese ob omembi dodatnih kvalifikacij. Za njihovo reprezentančno moštvo so bile te usodne že petkrat! Zataknilo se mu je kar zapored: proti Hrvaški za SP 1998, dve leti pozneje v dobro znani zgodbi s Slovenijo (EP 2000), nato s favorizirano Nemčijo za naslednji mundial (2002) ter še dvakrat – z Grčijo (SP 2010) in nazadnje s Francijo (SP 2014). Ti dodatni dve tekmi se tako Ukrajincem prikazujeta kot nočna mora, le občasno jih potolaži spoznanje, da je kijevski Dinamo med vsemi številnimi klubi iz nekdanje sovjetske federacije užival največji ugled, danes pa je Šahtar iz Donjecka vzor mnogim tudi v bogatejših in nogometno uspešnejših deželah.

Na zadnjem seznamu selektorja Mihaila Fomenka za prihajajoči preizkušnji s Katančevo izbrano vrsto sicer igralci iz Donjecka niso najštevilnejši – izbranih je šest, po enega več imajo pri kijevskem Dinamu in odkritju te sezone, Zarji. Selektor, čigar reprezentančno usodo bo krojil prav razplet prihajajočih preizkušenj v Lvovu in Mariboru, pa je v obrazložitvah izbire igralcev javnosti zelo kratek in tudi sicer ne mara prav posebnih ali daljših analiz, vsaj v pogovorih z novinarji ne. Tako je ob povsem nedolžnem vprašanju, kako je zdaj zadovoljen s pripravljenostjo izbranih kandidatov za dodatne kvalifikacije, omenil: »Pripravljenost vedno ocenjujem na naših zborih. Tega nikdar ne počnem javno. Oprostite, ampak tu gre za naše interne informacije, ki ne sodijo v tisk ali pred mikrofone in kamere.«

Zakaj v Lvov?

Fomenko (star 67 let, 24-kratni reprezentant SZ, selektor Ukrajine od 2012.) prav pretirane priljubljenosti v domovini med privrženci ne občuti, z odrezavimi in kratkimi odgovori se pravzaprav niti ne trudi za njihovo naklonjenost. Nazadnje je spregovoril na novinarski konferenci ob petkovi objavi seznama igralcev za prihajajoči tekmi, za mizo v novinarskem središču ukrajinske pripravljalne baze bo tudi danes pred uvodnim treningom na tem zboru. In ko so ga tako v Ukrajini nazadnje vprašali, če je vraževernost vplivala na izbiro prizorišča, saj v Lvovu domača nogometna reprezentanca še ni izgubila tekme, je le odvrnil, da je najpomembnejša priprava za tekmo, vse drugo pa ga pretirano ne zanima. In ko je sledilo vprašanje – čemu potem prav Lvov –, je ponudil odgovor, da pri tem ni imel ničesar, gre pač za odločitev zveze …

Dasiravno navijači ukrajinske vrste kar optimistično pričakujejo te dodatne kvalifikacije, ne glede na porazno bilanco, se med njimi nenehno ponavljajo ugibanja o (ne)posrečenem prizorišču. Resda tu rumeno-modri še niso izgubili, a prav pretirane zgodovine na tem štadionu nimajo, kar niti ni presenetljivo za 7. mesto po velikosti v državi, med večjimi od Lvova pa le v Zaporožju nimajo ustreznega objekta.

Na tem, kjer bo v soboto nastopila Slovenija, uspešno nastopa tudi Šahtar v ligi prvakov, pri klubu z nesrečnega vojnega vzhoda so podpisali triletno pogodbo z novimi gostitelji, a za mnoge v deželi, kjer nogomet že dolga desetletja ohranja ugled prepričljivo najbolj priljubljene športne panoge, je moteče, ker prizorišče sobotne predstave ne more sprejeti več kot 34.000 navzočih, v prosti prodaji pa je bilo le nekaj več kot 12.000 vstopnic – polovica na spletni strani domače nogometne zveze, polovica na blagajnah ob štadionu. Prireditelji so se morali »zagovarjati« pred besnim ljudstvom kot nekoč pri nas NZS in tako objavili tudi podatke, koliko dragocenih lističev pripada pokroviteljem, posebnim gostom, regijskim nogometnim zvezam po državi, klubom, gostom iz Slovenije itn.

A ne glede na zmogljivost tribun v mestu na skrajnem zahodu dežele in za tako pomembno tekmo majhno število vstopnic na trgu so pri zvezi prepričani o dobrem poslu, kajpak predvsem posledično v primeru uvrstitve na euro 2016. Zato naj bi reprezentantom za uspeh v dodatnih kvalifikacijah izplačali kar dva milijona evrov, česar pa nihče ne želi potrditi, že tako nezgovorni selektor je ob tem dejal, da z vsoto nagrade ni seznanjen in zato tega niti ne bo komentiral …

Hitler na panoju

Sodeč po vrednosti delnic na evropskem nogometnem trgu Ukrajina danes nima tako zveneče zasedbe kot v dneh svoje največje nogometne zgodbe, med svetovnim prvenstvom v Nemčiji 2006, na obzorju še ni naslednika izjemnega Andreja Ševčenka, javnost sicer v sedanji selekciji najbolj ceni Andreja Jarmolenka (Dinamo Kijev) in Jevgenija Konopljanko (Sevilla). Prvi je, denimo, pred dnevi igral vseh 90 minut v ligi prvakov proti Chelseaju, njegovo ime naj bi bilo močno podčrtano v beležnici veljakov londonskega kluba, sam Jose Mourinho si ga je ogledal oktobra na reprezentančni tekmi Španije in Ukrajine. A jasno je, da bo le ob tako nestrpno pričakovanem uspehu v dodatnih kvalifikacijah tako Jarmolenkov kot ukrajinski nogometni rating višji, kot je zdaj. In to ne le ko gre le za dogodke na igrišču. Nogometna Ukrajina se namreč te dni ukvarja s panojem portreta Adolfa Hitlerja, ki se je znašel na tribunah med domačo prvenstveno tekmo Šahtarja in Stala, odmeva pa tudi vožnja opitega nekdanjega reprezentanta Artjoma Milevskega, ki so mu pri Splitu že pokazali izhodna vrata. Ob podobnem izpadu je pred tem zapustil že Hajduk. Sam ni povsem zanikal obtožb, zanimivo pa je njegovo sporočilo navijačem v Ukrajino: »V Dalmaciji je v navadi, da ob kosilu spiješ kozarec ali dva vina. V avtu sem se počutil povsem brezhibno, v prometu nisem nikogar ogrožal, ko pa so me ustavili policisti, žal nisem našel niti enega svojega dokumenta …«