Edini svetli trenutek ukradel sodnik

Maribor – Maribor ne bo igral v ligi prvakov. Hrvaški šampion Dinamo je bil boljši tudi v povratnem dvoboju, potem ko je tekmo velikih pričakovanj po svojih željah zapeljal že v 12. minuti in zmagal z 1:0, skupno s 3:1. Edini gol je ob zmedeni obrambi zabil Portugalec Tonel. Mariboru ostaja tolažilna nagrada, uvrstitev v evropsko ligo, žreb skupin bo v petek v Monte Carlu.

Spektakularen uvod v tekmo leta je pripadel mariborskim navijačem, ki so z dekorjem v znaku vijolične barve pripravili čarobno vzdušje. Ne 12.400, ampak še nekaj sto več mariborskih privržencev je do zadnjega kotička zapolnilo še tisti najmanjšo »luknjo« nabito polnega Ljudskega vrta. Trener Darko Milanič je začel enajsterico brez gibljivega Hrvata Dejana Mezge, v njej je ostal okornejši Željko Filipović. Milanič je s tem nakazal, da Maribor ne bo za vsako ceno lovil gola, ampak raje s previdnim pristopom čakal na svoj trenutek sreče. Gostujoči trener Ante Čačić je opravil dve menjavi v primerjavi z zagrebškim dvobojem. V konici napada je začel Fatos Beqiraj, na desni strani v zvezni vrsti treh pa majhni, a hitronogi Luis Ibanez.

Le po prvem sodnikovem žvižgu so se vijolični izstrelili proti Dinamovemu vratarju Ivanu Kelavi. Agim Ibraimi bi lahko iztržil še več, a so tekmeci hitro umirili vijolične. Začel se je taktični boj v zvezni vrsti. Eni in drugi so bolj pazili na tekmeca kot razmišljali o napadalnih poskusih. Gol se je zdel daleč kot Amerika, prekinitev pa edina možna pot do vodstva. Zagrebčani so prvi prišli do priložnosti iz prekinitve. V 12. minuti je kot z leve na prvo vratnico izvedel Sammir. Tako je bilo vidno, da so se Zagrebčani pripravili na akcije iz prekinitev. Z manjšimi težavami so Mariborčani izbili žogo v kot. V drugo pa je bila domača obramba matirana. Sammir je izbral drugo vratnico in medtem ko so Mariborčani dvigovali roke, češ da je šla žoga čez golovo črto, jo je Duje Čop z glavo vrnil v sredino. Tonel je bil obkrožen z Mariborčani, a imel še toliko prostora, da je žogo porinil v mrežo. To je bil hud šok za Mariborčane in vsi taktični načrti so se porušili.

Vijolični se tako rekoč niso več pobrali v prvem polčasu. Zvezna vrsta je bila v izgubljenem položaju proti tekmečevi, v kateri je trojica Arijan Ademi, Milan Badelj in presenetljivo disciplinirani Sammir držala Mariborčane daleč od svojih vrat. Suverena pa sta bila tudi izkušena štoperja Josip Šimunić in Tonel. Kako nemočni so bili vijolični v prvem polčasu, so razkrivale tako imenovane nikogaršnje žoge, ki so praviloma vse letele na Dinamove noge, tudi takrat, ko je pred vrati Kelave že zadišalo po izenačenju. Mariborska igra je bila brez repa in glave, pri čemer je bila najbolj vidna nemoč igralca navdiha in s potezo več Ibraimija.

Vstop Mezge je bil pričakovana Milaničeva reakcija v drugem polčasu, Čačić je odgovoril kar z dvema menjavama, ki sta jasno dali vedeti, da bo Dinamo pred Kelavo postavil beton. Nekaj minut so Zagrebčani z visoko postavljeno prvo obrambno linijo še držali neučakane Mariborčane daleč od vrat, ko je ritem le stekel, je bilo vse bolj vroče tudi pred Kelavo. Da je Mezga igralec, ki je vijoličnim manjkal v prvem polčasu, je bilo očitno, igra je bila hitrejša. Toda vse je bilo prepozno, živčnost je opravila svoje. Streli so bili nenatančni, ko je že akcija stekla od nog do nog, je zatajila zadnja podaja. In kot nalašč je zadnjo priložnost za zasuk onemogočil še sodnik David Fernandez Borbalan. Aleš Mejač je zabil gol, Španec pa je nekaj desetink prej dosodil prekršek v mariborsko korist, čeprav bi lahko brez pomislekov počakal na razplet akcije. Sodniška zmota je razblinila zadnje upe o čudežu, Brazilec Sammir pa v prijateljskem duhu ni želel dokončno zlomiti srčnih, a vendarle slabših tekmecev.