Tiskane izdaje
Nogometni hram San Siro, izjemno akustičen štadion s štirimi pokritimi tribunami za 80.000 navzočih, bi zdaj lahko prispeval nov mejnik v knjigi elitnega klubskega tekmovanja – če bodo Jan Oblak in soigralci iz Atletica ugnali tekmece iz Reala, bo Madrid tako postal drugo mesto doslej z dvema kluboma na evropskem nogometnem vrhu. Prav Škofjeločan pa bo nadaljeval tudi slovensko zgodbo na zelenici kultnega štadiona: tu je namreč sedanji slovenski selektor Srečko Katanec kot nogometaš nastopil na svetovnem prvenstvu, leta 1990 v jugoslovanskem dresu proti svetovnim prvakom Nemcem, enajst let pozneje pa je Zlatko Zahović, najboljši strelec slovenske izbrane vrste, z Valencio igral v finalu lige prvakov proti Bayernu. Oba akterja sta zapuščala milansko zelenico kot poraženca, vseeno pa seveda ponosna, da sta sodelovala na spektakularnih predstavah razprodanega avditorija.
Črno-modri z vespami,
Oba kluba pa, sodeč po okoliščinah ustanovitve, nimata prav veliko skupnega z lokalno pripadnostjo ali patriotizmom. Milan je, decembra 1899, celo ustanovil nekdanji namestnik britanskega konzula Alfred Edwards, kajpak je h klubu pripadal tudi kriket, dobrih osem let pozneje pa je pisana mednarodna druščina zapisala na list še ustanovitev kluba Internazional Milano. Sprva medsebojnih tekem ni bilo in ko se je začela zgodba o derbiju, niti približno ni bilo takšnega prestiža, kakršnega je bilo zaznati sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja in dvobojev dveh domačih velemojstrov nogometne igre, Interjevega Sandra Mazzole ter njegovega tekmeca v rdeče-črnem dresu Giannija Rivere. Kluba resda nista bila odtlej stalno v vrhu, najbolj vnet zbiratelj lovorik v naši zahodni soseščini je postajal Juventus iz Torina, vseeno pa naraščajoča priljubljenost, tudi onstran meja, nikakor ni izginjala. Milan je v enem od škandalov moral celo zapustiti elitni ligaški razred, pa se vanj vrnil, s prihodom Silvia Berlusconija, pozneje predsednika vlade ter silno vplivnega na italijanski politični in medijski sceni, pa postal celo nogometna št. 1 v Evropi.
Sploh je v letih okrog svetovnega prvenstva 1990 nogometna Italija doživljala izjemen razcvet, Milan je v svoje vrste privabil tri najvidnejše igralce nizozemske reprezentance, evropske prvakinje 1988 – Ruuda Gullita, Marca van Bastna in Franka Rijkaarda –, Inter se je mestnim tekmecem zoperstavil z nemško navezo svetovnih prvakov: Lothar Matthäus-Jürgen Klinsmann-Andreas Brehme. Štadioni so bili polni, San Siro je bil dolga leta zbirališče zahtevnih poznavalcev nogometne igre kot tudi navdušenega občinstva od vsepovsod. Milan je v svoji zgodovini osvojil kar sedem naslovov najboljšega v Evropi, nazadnje leta 2007, Inter je bil na vrhu trikrat, zadnjič pod vodstvom Joseja Mourinha 2010. Kluba resda v zadnjih letih zaostajata za konkurenco, predvsem Juventusom, Napolijem, Romo, vseeno pa še vedno iz tedna v teden privabljata zanimanje širše javnosti, ohranjata močni navijaški bazi tudi pri nas in snujeta načrte o novih vzponih.
Moda, opera in kuhinja
Živahno mesto italijanskega severozahoda, kjer se spretno prepletajo vplivi različnih kultur, pa privablja v svojem objem še marsikoga, ne le nogometnih zanesenjakov. Že dolgo se ponaša s prav posebnim ugledom v svetu mode. Tu so doma izjemni ustvarjalci, trgovine v najožjem središču okrog trga z veliko katedralo (Piazza del Duomo) so paša za oči in obenem vaba za polne denarnice, že dolgo velja nepisano pravilo, kar moda ustvari in razgrne v Milanu, je pozneje moč zaznati na prestižnih zbirališčih v Parizu, Londonu in New Yorku. A ni nujno, da si v metropoli Lombardije užitke privoščimo le z bogatim proračunom. Silno privlačne za nakupe so tudi tedenske tržnice – ponujajo bodisi uporabne reči, bodisi spominke, bodisi pisano paleto specialitet severnoitalijanske kuhinje. So v neposredni bližini osrednjih turističnih točk v mestu, najbolj znane so na naslovih Viale Papiniano, Via Fauche in Piazzale Lagosta.
Posebno poglavje pripada hramom kulture, med katerimi najbolj slovi znamenita Scala, od leta 1778 izjemna operna hiša s predstavitvami Verdijevih, Puccinijevih in Rossinijevih mojstrovin. Tu so v bogati zgodovini veličastnih spektaklov nastopali Luciano Pavarotti, Placido Domingo, Diana Damrau, podobno kot obisk Londona kliče po koncertih, Moskva pa po baletni predstavi Boljšoj teatra, Scala vabi poznavalce opere. V mestu sicer po imenitnih večerih slovi tudi Malo gledališče (Teatro del Piccolo), oznaka nujnega obiska pripada tudi cerkvi svete Marije milostne (Santa Maria delle Grazie) z Da Vincijevo sliko Zadnja večerja, z lepim obiskom se vedno znova ponaša muzej znanosti in tehnike.
Ob vseh tradicionalnih specialitetah cenjene italijanske kuhinje v tem mestu ne gre brez milanske rižote z žafranom ter jedi osso buco, telečje krače pripravljene na prav poseben način. O sladoledih in kavah ni treba kaj prida razpredati, res bi se navadnemu smrtniku lahko primerila izjemna smola, ko bi v tem mestu naletel na ti dve dobroti zgolj povprečnega okusa. Za ljubitelje tako italijanskih testenin kot južnoameriških mesnih jedi ter povrhu še Interjeve črno-modre barve pa je kot nalašč obisk restavracije Botinero. Njen lastnik je Javier Zanetti, danes podpredsednik omenjenega kluba, katerega dres je nosil kar dve desetletji in v njem zbral 615 nastopov. Zato tudi Argentinec ohranja svoje mesto med klubskimi legendami, podobno kot Walter Zenga, Giuseppe Bergomi, Sandro Mazzola, Giacinto Facchetti, Giuseppe Meazza, omenjeni Nemci, ob njih še Karl-Heinz Rummenigge, Ronaldo in za kratek čas tudi Zlatan Ibrahimović. Rdeče-črni del mesta pa je ponosen na svoje junake – Franca Baresija, Paola Maldinija, Allesandra Nesto, Giannija Rivero in med tujci nizozemsko falango, Nilsa Liedholma, Gunnarja Nordahla, Dejana Savičevića, Zvonimirja Bobana, Andreja Ševčenka itn.
