FC Barcelona: novi Cruijff in ne Messi

Lionel Messi in drugi v torek na Parku Princev ponižani zvezdniki Barcelone bodo 8. marca poskušali uprizoriti sanjsko predstavo, da bi nadomestili poraz z 0:4 proti PSG v prvi tekmi osmine finala lige prvakov. Možnosti, da bi izpeljali epski zasuk, so minimalne, toda kadar igrajo in se učinkovito tudi igrajo največji mojster na svetu Messi, njegov naslednik na prestolu najboljšega brazilski šprinter in dribler Neymar, urugvajski ostrostrelec Luis Suarez, je mogoče tudi sanjati. Ali upati! Bržčas bi vsi drugi klubi, vključno z Realom, že vrgli puško v koruzo.

Kljub še vedno velikim optimizmom vernikov sekte FC Barcelona, ki ima tudi v Sloveniji izjemno zveste in številčne člane, se bodo na Camp Nou zadnje ure dneva žena po vsej verjetnosti spremenile v »adeu« (zbogom) Barcelona, nad kakršno se je poldrugo desetletje navduševal nogometni svet. Takoj po sodnikovem žvižgu se bo tudi dejansko začel nov boj (v zakulisju se že bije) in bržkone eden od najbolj vznemirljivih v vsej zgodovini klubskega nogometa – ustvarjalni za novo Barcelono. Sestop z vrha je seveda neizbežen, tudi podvig bi ga samo preložil za kakšen teden, mesec, morda leto, prav gotovo pa ne bo skril resnice, da je pri koncu eno od največjih poglavij v zgodovini ustvarjalnega nogometa. Konec nekega obdobja in za mnoge najboljšega v zgodovini kakšnega od klubov je hkrati tudi zadnje dejanje rodu in celovitega koncepta, kot si ga je zamislil oče Barcelone tretjega tisočletja, legendarni Johan Cruijff.

Dobra dva tedna po – pričakovanem – slovesu od lige prvakov v tej sezoni bo namreč minilo leto dni od smrti za večino očeta sodobnega nogometa in ne le velike Barcelone, ki je izstopila iz sence madridskega tekmeca in ga celo prekosila. Nizozemec bi še dober mesec dni pozneje, 24. aprila, praznoval okroglih 70 let.

Cruijffov koncept Barcelone je vladal svetovnemu nogometu. Temelje je imel v znameniti valilnici talentov La Masii, ki je »izvrgla« Carlesa Puyola, Messija, Xavija, Andresa Iniesto, Sergia Busquetsa, Gerarda Piquéja, Victorja Valdesa ..., kot glavne stebre najboljše Barcelone. Čeprav je Cruijff svoje sanjsko moštvo, ki je prvič v klubski zgodovini osvojilo naslov evropskega prvaka leta 1992, v vlogi trenerja sestavil še brez deleža La Masie, ker je še ni bilo, je kot najustvarjalnejši vizionar gledal naprej. Bil je inovator in človek, ki je s svojimi zamislimi in brutalnostjo pri uveljavljanju svojega prav (ena od njegovih ključnih doktrin je imela temelj v ustvarjanju konfliktov, ki so ga zaznamovali tako v prvi domovini kot drugi, Kataloniji) je prehiteval tekmece.

La Masia ima ustvarjalno praznino oziroma Barcelona si zaradi vse večjega pritiska tekmecev, ki jih je prisilila, da delajo še bolje in še z večjo vnemo, ni smela privoščiti, da bi brusila svoje fante v moške. Nekaj obetavnih, kot so Thiago Alcantara, Marc Bartra, Hector Bellerín, brusijo pri Bayernu, Borussii Dortmund, Arsenalu ... Žrtev, ki je postal glavni krivec, izgubljenega koncepta je trener Luis Enrique.

Kriza Barcelone je razkrila dejansko hierarhijo in pomembnost koncepta. Katalonski simbol bolj kot prerojenega Messija, ki bo iz sezone v sezono manj in ne bolj učinkovit, ali Pepa Guardiolo potrebuje novega Cruijffa. Messi je imel v Ronaldinhu svojega predhodnika, Guardiola v Franku Rijkaardu. Cruyiijf nikogar, vsi pa so bili njegovi »sinovi«.