Goričan pogreša mariborske vrstnike

Ljubljana – Na vrhu lestvice 1. slovenske nogometne lige je Gorica, na vrhu lestvice strelcev je s petimi goli Goričan. Kot da bi preslikali lansko leto, a z eno razliko. Namesto Blessinga Elekeja, lani v prvem delu sezone še napadalca Gorice, je prvi strelec zdaj Sandi Arčon.

Podobnosti z lanskim poletjem se pravzaprav ni mogoče izogniti. Tudi letošnja goriška nogometna »pomlad« sodi v kategorijo manjših presenečenj, velikih zagotovo ne. Gorica je vendarle tretji najuspešnejši slovenski klub za Mariborom in Olimpijo v obdobju samostojnosti in še vedno se je drži sloves kluba, ki vzgaja odlične nogometaše. Arčon je njen »otrok«, ki je izbruhnil z zamudo.

V 26. letu starosti je nogometaš v 1. SNL že med izkušenejšimi, če ne že veteran, Arčon je nekje vmes. Po petkovi zmagi nad velikimi tekmeci Domžalčani, ki jim je hitri napadalec zabil dva gola, je prvi strelec eden od glavnih osebnosti in v središču pozornosti.

»Bolje, da si nenehno v središču in ne le nekaj minut ali nikoli. Vesel sem, da sem prvi strelec prvenstva, da se o meni govori in piše. Vesel sem za Gorico. Vesel sem, da zabijam gole in da vem, da zmorem,« se je poigraval z besedami goriški junak, ki prihaja iz bržkone najbolj nogometno rodovitnega predela v Sloveniji – Vrtojbe. Oprostite, moral bi biti Šempetrčan, ampak obe naselji v soseščini Nove Gorice loči samo krajevna tabla.

»Zdaj živim 'na drugi strani'. Z družino smo se preselili v Gojače, kraju med Ajdovščino in Novo Gorico. Sicer pa sta Vrtojba in Šempeter tako rekoč povezani naselji,« je Sandi pojasnil zemljepisne podrobnosti, ki jih načrtuje dopolniti tudi s selitvijo v Novo Gorico.

»Z dekletom Vesno že iščeva gnezdo,« je odkril delček zasebnosti prvi strelec prvenstva, ki je prve nogometne korake naredil v Biljah, nato pa je bil vseskozi član Gorice. In tudi najboljši strelec mlajših kategorij.

»Tudi v mladinskem moštvu sem bil najboljši strelec,« je povedal ponosno in se dotaknil prehoda iz mladinske v člansko konkurenco. »To je težavno obdobje, v katerem o usodi nogometaša v veliki meri odloča klub. Ali pa trener. Nihče ne čaka na tvoj izbruh. Eno, dve tekmi ne izkoristiš in priložnost gre po zlu. Več potrpljenja in podpore bi potrebovali. Samo poglejte, kaj se je zgodilo z v mladinski konkurenci našimi največjimi tekmeci Mariborčani. Samo Maticu Črnicu se bo očitno posrečilo prebiti v nogometni svet. Drugim ne, čeprav so bili tedaj najboljši v Sloveniji.«

Sandi je že v tujini okusil trpek nogometni kruh. Med drugim je bil v Izraelu pri Ashdodu. »Pred štirimi leti sem čez noč odpotoval v Izrael. Gorica je bila že v krizi, v pripravljalnem obdobju me je opazil eden od izraelskih menedžerjev in me spremljal še nekaj časa. Tedaj sem igral dobro in zadnji dan prestopnega roka sem odšel. V pičlih dvanajstih urah smo izpeljali prestop. Zdaj nekaj podobnega ne bi ponovil, razen če bi prišla ponudba, ki se ji ne bi mogel upreti.«

Izraelsko poglavje je zaprl že po eni sezoni, toda glavnega vendarle piše zdaj. Ali je bila za Gorico lanska poletna izkušnja poučna? »Če jo primerjam z letošnjo, se razlikuje. Lansko moštvo je bilo močnejše za posameznike, zdajšnje je bolj homogeno, bolj domače in tudi izkušenejše. Na vsak način sodimo v slovenski vrh in nisem presenečen nad našim vodstvom,« je prepričan hitronogi napadalec, ki je »prototip« goriškega igralca, vzgojenega po tem, kakršen slog igre že desetletja neguje Gorica.

»Prepoznavna je po bliskovitih nasprotnih napadih, ki so zaščitni znak kluba. Za hitre igralce je takšna igra pisana na kožo,« je zaokrožil pogovor najboljši strelec prvenstva Sandi Arčon.