Hotelske sobe med SP '14 v povprečju po 346 €

Pred dobrimi desetimi dnevi so začeli prireditelji prodajati vstopnice za svetovno prvenstvo v nogometu, ki ga bo prihodnje leto med 12. junijem in 13. julijem gostila Brazilija. Zanje je treba odšteti od 90 do 990 ameriških dolarjev, kolikor so vredni najboljši sedeži za finale na Maracani, Brazilci pa niti najmanj ne dvomijo, da bodo njihovi ljubljenci igrali v zaključnem dvoboju in osvojili šesto lovoriko.

»Za tukajšnje častilce nogometa kaj drugega niti ne pride v poštev. Seleção mora zmagati, to je njegova dolžnost in obveza! Če bi vprašali ljudi na cesti, zanje možnost, da domača reprezentanca ne bi igrala v velikem finalu na Maracani, sploh ne obstaja. Niso namreč še pozabili in preboleli, da je leta 1950, na doslej našem edinem SP, Brazilija pred skoraj 200.000 gledalci izgubila zaključni dvoboj z Urugvajem,« sta začela med včeraj končanim SP v judu pripovedovati poročevalca dnevnika Lance in radia Tupi, največjega časnika in najstarejše radijske postaje v Riu de Janeiru.

Ob tem sta le prikimala ugotovitvi, da je nogomet z naskokom številka 1 v Braziliji. Zanje ni le najpomembnejša postranska zadeva, ampak je najpomembnejša stvar nasploh. »Nogomet je pri nas na prvem, drugem in tretjem mestu, poletne olimpijske igre, ki jih bomo gostili leta 2016, pa so po pomembnosti šele na kakšnem desetem mestu, četudi jim je javno mnenje zelo naklonjeno in so ljudje ponosni, da bodo čez tri leta v Riu de Janeiru. Toda z nogometom se po priljubljenosti vendarle ne morejo primerjati,« sta družno pojasnjevala novinarja.

Nič čudnega, ko pa »futebol« zanje ni le igra, ampak že kar strast. Privrženci nogometašev Flamenga, ki so – mimogrede – minulo sredo v osmini finala brazilskega pokala pred 53.000 gledalci na obnovljeni Maracani z 1:0 premagali igralce Cruzeira, tako vztrajno ponavljajo: »Mi nismo navijači Flamenga, mi smo Flamengo!« Podobno velja tudi za preostale klube. Dasiravno je nogomet v tej deželi že neke vrste religija in zvezdniki uživajo status božanstev, pa so tukajšnji prebivalci že pred svetovnim prvenstvom sprožili plaz kritik na prireditelje.

Seveda ne nasprotujejo temu, da bodo čez slabo leto gostili največjo športno prireditev, jih pa močno moti, da se stroški organizacije tekmovanja povečujejo iz dneva v dan. Prepričani so pač, da si tisti, ki so pri koritu, z njihovim denarjem na ta način dodatno polnijo že tako prepolne žepe, namesto da bi ga vlagali v infrastrukturo, gospodarstvo, zdravstvo itn. Za obnovo Maracane so, denimo, namesto 275 milijonov evrov na koncu odšteli 430 milijonov €, torej kar 155 milijonov € več, kot so sprva načrtovali. Legendarni štadion v Riu de Janeiru, ki ima zdaj 79.000 sedišč, pa je le eden od štirih, ki so ga prenovili oziroma zgradili na novo s pomočjo denarja od davkoplačevalcev. Toda za razliko od nekaterih drugih naj bi se vzdrževal sam, kakor pristojni sklepajo že zaradi rekordnega števila navijačev oziroma podpornikov, ki jih ima Flamengo (prek 35 milijonov!).

Vprašanje pa je, kako bo s tem v Brasilii (Estádio Nacional), Cuiabi (Arena Pantanal) in Manausu (Arena Amazônia), katerih klubi ne igrajo v najvišji ligi in na tekme privabijo le po nekaj tisoč gledalcev. Podobno velja tudi za Natal (Estádio das Dunas). Ljudje se upravičeno sprašujejo, kaj bo z njimi po svetovnem prvenstvu oziroma kdo bo zanje kril tekoče stroške. Na ministrstvu za šport se branijo, da bodo arene večnamenske (ob športnih dogodkih naj bi gostile tudi glasbene koncerte), ljudi pa naj bi privabljale tudi s številnimi restavracijami in trgovinami. Nekaj podobnega so sicer pri nas razlagali tudi odgovorni v primeru Stožic.

Čas bo pokazal čas, ali se jim bodo računi izšli, že zdaj pa je jasno, da štadioni, za katere bodo odšteli poltretjo milijardo evrov, predstavljajo le vrh ledene gore. Skupni stroški mundiala bodo dosegli vrtoglave vsote, kajti približali naj bi se celo desetim milijardam €, glede na razvoj dogodkov pa je bolj verjetno, da jih bodo celo presegli. Od tega naj bi bilo vsega 6,7 odstotka zasebnega denarja. Posledice tega bodo na lastnih žepih (ob)čutili tudi obiskovalci prvenstva, pri čemer prireditelji računajo, da bo v Brazilijo pripotovalo 600.000 tujih navijačev in še 20.000 novinarjev iz vsega sveta.

Ali bodo lahko vsem zagotovili nočitve, je še pod vprašajem, kajti v vseh dvanajstih mestih, ki bodo gostile SP, je za zdaj na voljo »le« 420.000 hotelskih postelj. Za nameček prirediteljem sive lase povzročajo tudi visoke cene sob, ki naj bi narasle celo onkraj meja zdravega razuma. Po napovedih tukajšnjega turističnega urada bo treba zanje v Riu de Janeiru v času mundiala v povprečju plačati kar 346 evrov (!?), s čimer bodo krepko višje od prejšnjih turnirjev. Leta 2006 so morali ljubitelji nogometa za nočitev v Berlinu seči v žep po povprečno 225 €, štiri leta pozneje v Južni Afriki pa »le« po 150 €.

Da njihova predvidevanja niso iz trte izvita, so se minuli teden prepričali tudi udeleženci in spremljevalci SP v judu, ki so morali za enoposteljne sobe v uradnih hotelih odšteti od 190 pa celo do 480 evrov. Glede na zmešnjavo, ki vlada na tukajšnjih cestah, je med mundialom pričakovati tudi precejšnje težave s prevozi, zato pa se je v zadnjem obdobju močno povečala varnost v mestu, ki je bila dolgo ena od najbolj perečih tem v Riu de Janeiru. »Brazilija je v zadnjih letih gospodarsko občutno napredovala, s tem pa se je precej dvignila tudi kakovost življenja. Ropov in umorov je zdaj bistveno manj, kot jih je bilo še pred kakšnimi petimi leti, je pa seveda možnost, da ti nekdo ukrade prenosni telefon, če ga pretirano kažeš naokoli, v tako velikem mestu večja kot v kakšnem manjšem ...« sta za konec še dejala novinarja dnevnika Lance in radijske postaje Tupi.