Juanfran navijače prosil za odpuščanje

Milano – Realova zabava na štadionu je bila tokrat manj bučna kot pred dvema letoma, a je bila zato Atleticova žalost večja kot v Lizboni. Velike oči v Milanu je imel tudi Peter Prevc, do zmage na otroškem turnirju so prišli mariborski fantiči.

Madridska invazija v Milanu je bila manjša kot leta 2014 v Lizboni. Nič čudnega. Lizbona je v primerjavi z Milanom precej bližje, tudi stroški potovanja so bili temu primerno nižji. Na Portugalsko so Realovi in Atleticovi navijači potovali na štirih kolesih, v Milano z letalom. Toda ker so letalski prevozniki pričakovali naval, so dvignili cene v nebo. Če na običajen dan povratna letalska vozovnica na relaciji Madrid-Milano dosegljiva že za 100 evrov, je bila minuli konec tedna tudi po 500. In to pri nizkocenovnih družbah. Ostale so hotele celo po 1400 evrov! Nekaj Madridčanov se je kljub temu usedlo v avtomobile, toda vozili so se sedemnajst ur.

Pred tekmo so organizatorji pripravili tri navijaške postojanke. Središče je bilo na trgu Duomo, festival lige prvakov se je nato raztegnil več kot kilometer do gradu Sforzesco. Tako velikega navijaškega parka na finalih lige prvakov še ni bilo. Na dveh različnih lokacijah so pripravili prostor za Atleticove in Realove navijače, toda bučni zabavi je ovirala močna pripeka, zato se je mnogo madridskih privržencev gnetlo pod drevesi in v lokalih. Bogatejši spremljevalni program so imeli pri Realu. Opito množico so prišli pozdraviti nekdanji nogometaši z Raulom na čelu, kasneje še družina Cristiana Ronalda – njegova sestra, mama in sin. Ker vsi navijači niso imeli vstopnic za tekmo, so bili jezni, saj organizatorji zaradi strahu pred terorističnimi napadi niso pripravili niti enega množičnega ogleda tekme pred velikim ekranom.

Tako čez prst so lokalne oblasti ocenile, da je v Milano prispelo 60.000 ljudi, pred dvema letoma v Lizboni jih je bilo prek 100.000. Predvsem Realovih navijačev je bilo tokrat manj. Upanje na deseti naslov in večletna suša sta bila očitno leta 2014 bolj mikavna kot tokratna ponovitev lovorike le dve leti kasneje. Slavje je bilo zato manj navdušeno in bolj kratkotrajno. V Lizboni so Realovi navijači množično ostali na tribunah štadiona Luz, v Milanu na San Siru je le nekaj tisoč ljudi spremljalo paradiranje Sergia Ramosa z muleto (bikoborsko zastavo). Še najdlje so vztrajali navdušenci iz Kostarike. Prišli so na zgodovinski dogodek, saj je Keylor Navas postal prvi Kostaričan z naslovom v ligi prvakov.

A nogomet je lahko zelo krut. Nihče ne more trditi, da je bil Atletico kaj slabši, za mnoge je bil celo boljši, toda znova je ostal brez evropskega naslova. Le nekaj trenutkov po Ronaldovem golu so bili Atleticovi navijači v solzah, nekateri na robu obupa. Zraven so uteho iskali v ploskanju, saj svojim ljubljencem niso mogli ničesar očitati. Hitro so z glasnim aplavzom odpustili tudi Juanfranu za ponesrečeno enajstmetrovko. Prišel je pred njih in jih prosil za odpuščanje. Povsem ob robu igrišča je stal Fernando Torres in skoraj deset minut gledal nekam v daljavo. Drugi Atleticovi nogometaši so se hitro pobrali v slačilnico, a zelenico so zapuščali le nekaj metrov pod Realovim dvigovanjem evropske lovorike. Med prvimi je bil prav Jan Oblak.

Na tribuni San Sira sta bila tudi Juan Antonio in Federico, navijača, ki sta videla vseh štirinajst Realovih finalnih predstav lige prvakov. S tradicijo sta začela leta 1956 v Parizu na Parku princev, stara sta bila osemnajst let. Tedaj se še nista poznala, skupno strast navijanja za kraljevski klub sta doživljala malce kasneje kot sošolca na fakulteti za farmacijo. Španski mediji navajajo, da sta celo edina, ki se lahko pohvalita, da sta v živo videla vse Realove tekme v finalu.

Mnogo manj tovrstnih izkušenj ima slovenski skakalni šampion Peter Prevc. Na finalu je bil v družbi Janija Grilca, enega od trenerjev v skakalni reprezentanci, skupaj pa sta opazno uživala v madridskem obračunu. Finalni spektakel so odprtih ust spremljali tudi mladeniči iz nogometnega kluba Maribor. Toliko bolj so bili veseli, ker so dopoldan slavili zmago na turnirju z 32 selekcijami iz vsega sveta. Ker so nastopali kot Slovenija, so slišali Zdravljico, zmagovalni pokal pa jim je predal legendarni Franz Beckenbauer.