Tiskane izdaje
Basel – Slovenskim nogometašem je bilo po porazu v Švici razumljivo težko. Nekateri so se jezili sami nase, nekateri so ostali brez besed. Kevin Kampl si je na štadionu St Jakob-Park vzel čas za pogovor, poskušal je oceniti, kaj je šlo narobe poraženi reprezentanci in kako se odzvati pred jutrišnjo tekmo z Estonijo.
Slovenija je imela v rokah vodstvo z 2:0, na koncu je izgubila z 2:3. Kevin, kaj je šlo po vašem narobe, potem ko ste približno 70 minut nadzorovali potek tekme?
Do omenjenega obdobja smo igrali tako, kot smo se dogovorili. Dobro smo bili postavljeni na igrišču, igrali smo kot pravi kolektiv, vedeli smo, da lahko le tako pariramo Švici. V odprtem boju ne bi imeli veliko možnosti za presenečenje, saj Švicarji igrajo v najboljših klubih in premorejo super igralce. Potem smo začeli popuščati, zmanjkalo nam je moči, posledično ne moreš zbrano niti razmišljati in zgodi se, kar se je zgodilo nam.
Kaj je odločilo v omenjenih zadnjih 15 minutah – telesna ali psihološka pripravljenost?
Oboje je kar povezano. Najprej te začne zmanjkovati telesno, kar je običajno opazno pri fantih, ki ne igrajo v svojih klubih. V takšnem primeru izgubiš tudi občutek za igranje tekme 90 minut, v položaju, v kakršnem smo se znašli mi po prvem prejetem golu, pa padeš še psihološko. Veš, da te le še 10 minut loči od evropskega prvenstva, do velikanskega podviga za tako majhno državo, kot je naša.
Kaj lahko bi se razpletlo drugače.
Priznam, da smo bili vsi šokirani, težko opišem te zelo slabe občutke. Ko igraš 70 minut s tako velikim srcem, kot smo mi ... Imeli smo še priložnost za 3:0, več bi težko dosegli na tako zahtevnem gostovanju.
S tribune se nam je zdelo, da so nekaterim popustili živci.
Verjetno drži. Težko vam povem, kako je, ko se topi prednost dveh golov v tako pomembni tekmi in tako specifičnem obdobju dvoboja. Začneš gledati na uro, pogleduješ proti sodniku, naj odpiska konec tekme ... Morda bi lahko zmagali, ne pozabimo, da bi lahko pri rezultatu 2:2 dobili enajstmetrovko.
Prekršek je bil storjen prav nad vami, toda sodnik je pustil prednost ob strelu Jasmina Kurtića.
To je bila enajstmetrovka, čista kot solza. Rezervni vratar Švice, s katerim sem igral v Dortmundu, mi je povedal, da je videl sodnika že s piščalko v ustih ... Morda bi bilo bolje, če bi po prekršku vsi skupaj pustili žogo in enostavno naglas zahtevali najstrožjo kazen. Če bi v tistem trenutku zabili gol za 3:2, bi bilo fantastično. Toda to je za nami, v Baslu smo pokazali vse, kar znamo, četudi to ni bilo dovolj.
Slovenija ni prvič zapravila prednosti enega gola ali dveh.
Žal se nam to ponavlja. Podobne napake smo storili v tekmah z Anglijo. Na koncu nas zmanjka. Z Anglijo in Švico smo izgubili najmanj štiri pomembne točke, s katerimi bi bili morda že uvrščeni na euro. Zdaj nas čaka boj za tretje mesto v skupini in dodatne kvalifikacije.
Kako se boste psihološko zbrali?
Težko. Verjetno si nihče med vami ne bi želel biti v naši slačilnici takoj po porazu s Švico ... Če daš od sebe vse, poskušaš vse, a nimaš od tega čisto nič, je težko in boleče. Greš nazaj v hotel, vso noč ne zatisneš oči, razmišljaš le o tekmi in premlevaš, kaj bi lahko naredil drugače v različnih položajih.
Na kakšen način nad Estonce?
Delamo na tem, da bi čim bolj »prečistili« svoje misli. S tarnanjem in objokovanjem zapravljenega v Baslu si ne bomo prav nič pomagali. Poskušali bomo premagati Estonce in osvojiti tretje mesto. Ne preostane nam drugega. Estonci so dobili baltski derbi z Litvo, gotovo se bodo v Mariboru zaprli v »bunker« in prežali na priložnosti iz nasprotnih napadov.
