Kapetan brutalni zbiralec rdečih kartonov

Pri 23 letih je streljal eno od najpomembnejših enajstmetrovk v življenju, pri 33 letih in v 49. tekmi v evropskih pokalih si je privoščil neumnost, ki je klub stala desetine milijonov evrov. Daniele De Rossi, naslednik Francesca Tottija v vlogi kapetana Rome, je ta teden s svojim brutalnim prekrškom z naslovnic izpodrinil resnične junake.

Le kaj je po glavi rojilo tako izkušenemu nogometašu, da je v 40. minuti z dvignjenim čevljem brutalno pokosil Portovega tekmeca Maxija Pereiro? Poteza iz obupa, potem ko je Porto že v uvodnih minutah izničil prednost Rominega gola v gosteh, in nemoč Rimljanov bi bil lahko najpreprostejši odgovor. Ko je v vlogi krvnika De Rossi, dobi eden od ključnih trenutkov povratne tekme kvalifikacij za ligo prvakov, derbija med Romo in Portom, povsem drugačen pomen. Preprosto, to je Daniele De Rossi.

Paradoks je, da je pred tekmo prav kapetan poudarjal, da je treba ohranjati popolno zbranost in umirjenost. Da le tako vodi pot do lige prvakov.

Takoj po dvoboju je »capitano futuro« (kapetan prihodnosti), kot v Italiji označujejo Tottijevega naslednika, pristopil k Maxiju in se mu opravičil za start. »Nisem te želel poškodovati,« je poskušal prepričati Urugvajca, ki je iz predora stadiona Olimpico odšepal s pomočjo bergel. De Rossi se je opravičil tudi soigralcem, klubu in se delno oddolžil. Opravičilo je bilo slaba uteha, zaradi kapetanove neumnosti je Roma ostala brez plesa med najboljšimi v Evropi in desetine milijonov evrov. Klub kapetana ne bo dodatno kaznoval.

Italijan, Rimljan in otrok Rome (njegov oče je bil prav tako nogometaš Rome, nato pa trener mlajših kategorij) je eden najsrčnejših nogometašev. V Rominem dresu in v italijansko modrem je povsem drug človek, vojak, ki je za sveti dres pripravljen storiti vse za dosego cilja. Skoraj ubijati. Prav zaradi te njegove hoje po robu, čezmerne ostrine, je njegov nogometni kurikul obogaten s poglavjem o igralcu, ki ga trenerji obožujejo. In De Rossija, takšnega, kakršen je, že desetletje sprejemajo vsi strokovnjaki s selektorji vred in tudi takšni, ki so prav zaradi »divjakov«, kot je De Rossi, spisali kodekse, da bi jih umirili v svoje agresivnosti. Nekdanji selektor Italije Cesare Prandelli je od igralcev zahteval, naj se vedejo športno na igrišču in ob njem. Kdor je kršil pravila, je bil kaznovan tako, da igralca ni poklical v reprezentanco. De Rossija je kajpak doletela ta »čast«, da je prvi okusil selektorjev kodeks.

Lahko bi ga tudi že veliko prej, na svetovnem prvenstvu v Nemčiji leta 2006, ko je star komaj 23 let v skupinskem delu tekmovanja s komolcem nokavtiral Američana Briana McBrida. Tedanji selektor Marcello Lippi je bil umirjen mož. Ni bilo potrebe, da bi se obremenjeval s prenapeteži, s štirimi tekmami prepovedi je De Rossija kaznovala kar FIFA. Prav toliko, da je bil pripravljen za veliki finale, v katerem je v 61. minuti zamenjal Tottija in priložnost tudi izkoristil. Bil je eden junakov, strelcev azzurrov za naslov svetovnih prvakov pri izvajanju enajstmetrovk. Po SP je nanizal še 13 izključitev, ducat v klubski majici.

Krivično bi bilo, če bi De Rosija prepoznavali le kot brutalneža, ki je raje tepel kot igral. On je predvsem odličen zvezni igralec, odličen v vlogi obrambnega, malo manj v napadalni. Toda zna zabijtia tudi gole. Nekoč je zavrnil tudi vabilo Alexa Fergusona.