Tiskane izdaje
Ljubljana – Le še vprašanje časa naj bi bilo, kdaj bo slovenska nogometna reprezentanca dobila novega selektorja. Slaviša Stojanović, ki je lanskega 14. oktobra na vodilnem položaju zamenjal Matjaža Keka, naj ne bi več imel zaupanja NZS. Kot trdijo naši viri blizu vrha krovne nogometne hiše, bi lahko do spremembe prišlo do sredine decembra.
Slaviša Stojanović je od ustoličenja in svoje krstne tekme na selektorskem stolčku – šlo je za poraz z ZDA v Stožicah – bil več bitk. Ne samo s tekmeci ZDA, Škotsko, Grčijo, Romunijo, Švico, Norveško, Ciprom, Albanijo in Makedonijo, zavoljo različnih žgočih tem (primer Koren & Novaković, način razhoda s Kekom, imenovanje kapetana) je energijo porabil tudi za blaženje odnosov z mediji. Toda to je pač običajno za selektorsko funkcijo, ki je ena najbolj prepoznavnih v sleherni državi, tako je tudi v Sloveniji. Da so obdobje Stojanovića označili za neuspešno, je vendarle »odgovorno« igrišče oziroma slab prvi del kvalifikacij za svetovno prvenstvo, ki ga bo čez leto in pol gostila domovina romantičnega nogometa Brazilija. Le tri točke v tekmah s Švico, Norveško, Ciprom in Albanijo so premalo za razvajeno nogometno družino.
Sodu naj bi dno izbil poraz na zadnji prijateljski tekmi v Skopju, ko so vzporedno vzklile neprijetnosti, kot je samovolja Jasmina Kurtića. Da nekaj ni v redu tudi na relaciji selektor-reprezentanti, namigujeta izjavi kapetana Samirja Handanovića (»z nikomer se ne bom posvetoval o svojem odhodu«) oziroma Zlatka Dedića (»nič hudega, če bi prišla nazaj Koren in Novaković«).
Težko je trditi, da strokovni štab ni poskusil narediti več, verjetno je naredil celo preveč, vsaj kar zadeva nabor igralcev, preizkušanje različnih taktik in modelov igre. Toda po devetih tekmah (bilanca 2-2-4) je tudi najzvestejše podpornike reprezentance zajelo malodušje. Vprašanje, kako mizeren utegne biti obisk na marčevski kvalifikacijski tekmi z Islandijo. Nad takšnim položajem je po naših virih roke dvignil vrh NZS, ki ga selektor na sestankih v minulih dneh naj ne bi prepričal o tem, da drži škarje in platno v svojih rokah; ovira za hitro slovo in stisk rok naj bi bila le Stojanovićeva (neuradno) 150.000 evrov vredna pogodba do septembra 2013.
Nogometna zveza naj bi se že odločila za svež veter. Oportunitetni stroški so resda subjektivna ekonomska kategorija, toda vzemimo primer: ob nadaljevanju negativnega trenda bi si tekmo proti Islandiji in druge v Stožicah ogledalo največ 5000 navijačev, z novim selektorjem, ki bi moral uživati zaupanje javnosti in navijačev, pa nemara celo 15.000. Razlika ob povprečni ceni vstopnic 18 evrov znaša 180.000 evrov. Vodstvo NZS naj bi zato razmišljalo tudi o Srečku Katancu kot morebitnemu rešitelju, čeprav naj bi bila njegova cena (spet neuradno) 400.000 evrov za en ciklus. Katanec je Slovenijo odpeljal na dva zaporedna turnirja (EP 2000 in SP 2002), zato na sončni strani Alp tako rekoč uživa status polboga. Vprašanje pa je, ali bi bil Ljubljančan pripravljen postaviti na kocko močan in težko prigaran ugled med slovenskimi navijači.
Odločitev o selektorju bi morala biti povezana z ugotovitvijo, ali ima reprezentanca realne možnosti za skok v Brazilijo ali ne, oziroma, ali bo to osnovni cilj morebitne terapije s šokom. Kandidatov za selektorja naj bi bilo veliko. »Med vrsticami« je razbrati, da se je ta rod razšel s Kekom, da NZS ne računa na izkušnje Bojana Prašnikarja in da je Robert Prosinečki pogodbeno vezan na Turčijo, zato je kandidatov za vodenje izbrane vrste vsaj pet. Ob Katancu, ki bi med igralci in strokovnim štabom zgradil visok zid, kot so izraelski ob meji z Gazo, in tako preprečil preveč prijateljske odnose, še Milan Miklavič, ki je že deloval v Stojanovićevem štabu; pa Tomaž Kavčič, ki bi brez revolucije iskal šampionski duh; ne moremo prezreti niti zgodbe o uspehu Maribora.
