Tiskane izdaje
Minuli teden se je malokdo obregnil ob vnovič (pre)zgodnje slovo PSG od lige prvakov. Parižani so imeli v prvem delu sezone najbolj uigran kolektiv na stari celini, in če bi bil finale lige prvakov konec leta, bi se morda veselil naslova evropskega prvaka prav PSG.
Tega ne bomo izvedeli. Lahko le analiziramo nemoč Francozov v boju z domnevno razrvanim ManCityjem. Angleži so dotlej veljali za moštvo, ki v tej sezoni ne more ogroziti najboljših, kaj šele PSG, ki je pred meseci deloval uglašeno kot orkester dunajskih filharmonikov. Nato so pariški tabor obiskale poškodbe, po vrsti so odhajali na »bolniško« Matuidi, Verratti in – v prvem polčasu povratne tekme – še Thiago Motta. Omenjeni ne sodijo med zvezdnike à la Ibrahimović, Cavani in Di Maria, a imajo skupno lastnost: vsi so bili člani odlične zvezne vrste Parižanov, ključnega dela moštva, ki je tekmecem v Franciji pobegnilo za 30 točk. Trener PSG Laurent Blanc je poskušal tudi brez njih doseči polfinale, a je izbral najslabšo možnost, igro v sistemu 3-5-2. »Tega nikdar prej nismo vadili. Šlo je, kot je šlo,« je po tekmi v Manchestru ocenil Ibrahimović. Predsednik kluba prvič dotlej po tekmi ni obiskal slačilnice, francoski mediji so začeli špekulirati: PSG je izpadel zavoljo napake trenerja.
Brez ustreznega prispevka zvezne vrste je težko premagati katerokoli ekipo na svetu, o čemer smo se lahko večkrat prepričali tudi pri naših ekipah, nazadnje v Belfastu. Selektor Srečko Katanec se je že odločil za pot do začetka kvalifikacij za Rusijo 2018, pri čemer je opustil zamisel o igri s tremi branilci, ki ga »preganja« vse od časov igranja v Italiji. Marca je preizkusil nov model 4-3-3, ki je v različnih fazah igre deloval različno uspešno. Model 4-3-3 je uvajal leta 1994 sloviti Marcello Lippi v svoji premierni sezoni na klopi Juventusa, ki je omenjeni sistem opisal takole: »V obrambi ti omogoča zgoščeno igro v postavitvi 4-5-1, pri čemer morata zapirati boke tudi oba krilna napadalca. Vsaj en štoper mora biti hiter in močan, ob tem pa jima mora pomagati tudi zadnji zvezni igralec, da nikdar ne pride do situacije 'dveh na dva', pač pa imaš vselej na voljo tri branilce. V napadu pa imaš v vsakem trenutku štiri do pet igralcev, kar ti omogoča tudi improvizacijo.« Zanimivo, Katanec je prav leta 1994 kopačke tudi formalno obesil na klin v majici Sampdorie.
Marčevska odsotnost Kevina Kampla je za Slovenijo pomenila toliko kot manko trojice Matuidi-Verratti-Motta za Parižane, zato je učinkovita sobotna vrnitev Kampla v Leverkusnu blagodejno vplivala tudi na Katančevo zamisel za igro s tremi vezisti, kar si je težko predstavljati brez Kevina Kampla. Naloga trenerja je namreč enostavna: model igre mora prilagoditi igralcem, ki jih ima na voljo, pri čemer mora stvari »le« poenostaviti, kar še posebej velja v reprezentančnih režimih, ko nima na voljo veliko skupnih treningov. Zvezno vrsto s Kamplom in številnimi hitrimi igralci v zasedbi (Struna ml., Skubic, Stojanović, Bezjak, ...) bo zanimivo spremljati že maja proti Švedski.
