Tiskane izdaje
München – Končno! Kar oddahnili so si številni med državljani največje srednjeevropske dežele, kjer se nogometna žoga spet vrača v ozračje razprodanih tribun. V Nemčiji se namreč po enem od najdaljših prvenstvenih premorov začenja nova sezona priljubljene bundeslige, že 54. po vrsti, tekmovanja, ki iz leta v leto podira mejnike odmevnosti, poznavalce pa navdušuje tako po dogajanju na zelenicah kot tudi izven njih.
Ni prav v navadi, da bi v Nemčiji zadnji med uglednejšimi nogometnimi ligami v Evropi dvignili zastor. Letos celo za Italijani in Španci, ki ponavadi vroči avgust še prepustijo počitniški sproščenosti, nakar tako kot šolarji v septembru vstopijo v novo sezono. Toda uvodno dejanje v bundesligi, ki ji še naprej Nemci ponosno pravijo »Weltmeisterliga« (liga svetovnih prvakov), bo nocoj. Dejansko v tekmovanju ostaja jedro junakov iz Brazilije 2014, ko se je Nemčija veselila četrtega naslova najboljše nogometne reprezentance na svetu, zato seveda omenjena oznaka ne sodi k pretiravanju. Res pa je tudi, da so nogometni navdušenci od Bodenskega jezera na skrajnem jugu do Severnega morja upali tudi na lovoriko v Franciji. Toda reprezentančni »elf« so v polfinalu evropskega prvenstva ustavili gostitelji, vrnitve zgodnjih sedemdesetih ni bilo, takrat je namreč nemški nogometni tabor osvojil zapored dve lovoriki, tisto za zmago na EP '72 in pokal svetovnih prvakov dve leti pozneje.
Vseeno pa spodrsljaj v francoskem polfinalu ni vplival niti na vznesenost klubskih uprav kot tudi ne na navdušenje občinstva. To je vnovič kot za stavo kupovalo sezonske vstopnice, le redke bodo tekme, ko ne bo razprodanih tribun. Nemčija že dolgo uživa v najbolj sodobnih in tudi polnih arenah stare celine. Bolj kot kjerkoli drugje je sobotno popoldne praznik širokih razsežnosti, občinstvo, naj si gre za prestižni München, nogometno povsem zapriseženo Porurje ali pristaniški Hamburg, uživa v pisani kulinarični ponudbi, razgrinja pripadnost lokalnemu klubu in si pravzaprav lahko v povprečju privošči več kot podobni zanesenjaki v Angliji ali Španiji, kjer cene vstopnic že davno tega presegajo realne zmožnosti denarnic navadnih smrtnikov. Nemška zgodba je drugačna, dostopna širšim množicam, družinam, zvedavim tujcem.
Lepotna napaka prvenstva je kajpak za večino, z izjemo privržencev münchenskega velikana, prevlada Bayerna, kluba izjemnih denarnih potencialov, premišljene strategije in sposobnosti okrepiti tabor bodisi z najbolj cenjenimi trenerji (Heynckes, Hitzfeld, Trapattoni, Guardiola, Ancelotti) bodisi uveljavljenimi zvezdniki iz tujine (Robben, Ribery), bodisi aduti iz vrst neposrednih tekmecev (Lewandowski, Hummels, Götze). Slednji so se denimo iz Dortmunda preselili v München, zadnji med omenjenimi se je medtem že vrnil v Porurje, prav omenjeni mesti pa sta najvidneje zapisani v zadnji petletki, ko gre za pobiranje lovorik. Skupno moč sta predstavila v nepozabnem londonskem finalu lige prvakov maja 2013 (2:1 za Bayern; Mandžukić, Robben; Gündogan), odtlej je vendarle bogatejši bavarski klub zavladal na domačem prizorišču, le mednarodne lovorike ni več osvojil.
Slednja je tudi izziv za novega stratega vroče bavarske klopi, 57-letnega Italijana Carla Ancelottija, a pod drobnogledom bo že od današnjega večera, ko bo v Münchnu za uvod gostoval Werder iz Bremna, učinek njegovega moštva v domačem prvenstvu. V tekmovanju, ki ob dinamičnih predstavah v razprodanih arenah pogosto jemlje dih, Sloveniji je nenazadnje zemljepisno bližje od Londona, Manchestra ali Madrida. Kajpak pa se bomo s sončne strani Alp ozirali tudi k predstavam rojakov – Kevina Kampla pri Leverkusnu, Dominica Maroha pri Kölnu in Tima Matavža pri Augsburgu. Ne gre pozabiti še tistih v drugoligaškem nemškem tekmovanju, prav tako zelo obiskanem in odmevnem. Tam so med akterji zapisani Nik Omladič (Braunschweig), Mišo Brečko (Nürnberg) in Goran Šukalo (München 1860).
