Kitajska izkušnja le pozitivna za mojo kariero

Nekdanji selektor reprezentance U-21 po vrnitvi iz Qingdaa: »Ne razumem negativnega vzdušja okrog reprezentance«.

Objavljeno
08. november 2015 23.51
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
Ljubljana – Tomaž Kavčič je v prvem intervjuju po vrnitvi iz Qingdaa razkril veliko zanimivega. Z njim smo se pogovarjali o posebnostih dela na Kitajskem, tamkajšnjem nogometu in drugačnem pristopu do odgovornosti. Kavčič je pravi sogovornik tudi zaradi dejstva, da je pred leti v reprezentanci U-21 vodil številne, ki se bodo v soboto zoperstavili Ukrajini.

Prejšnji mesec ste se vrnili v Slovenijo. Kako bi s časovne razdalje ocenili vašo zgodbo na Kitajskem?

Preživel sem 14 lepih mesecev, v katerih so prevladovali pozitivni trenutki. Imel sem tudi nekaj težav, toda v seštevku sem ohranil Kitajsko v lepih spominih. Ta izkušnja mi bo prišla še kako prav v nadaljnji karieri.

Vse vendarle ni bilo običajno. Sredi julija ste že zapustili klop Qingdao Jonoona, s klubom pa ste se razšli šele septembra. Tudi tamkajšnji mediji v angleškem jeziku niso spregledali dejstva, da ste dejansko zapustili klop po zmagi v mestnem derbiju s Hainujem.

Drži, po derbiju s Hainujem smo zasedali drugo mesto na lestvici, štiri točke pred tretjeuvrščenim. Odtlej sem bil prisoten v klubu, pogodbeno je vse teklo naprej okej, tekem in treningov pa nisem vodil. To si je težko pojasniti, toda tako je bilo v resnici. Toda z nikomer nisem bil v sporu in v nobenih težavah nisem bil zaradi tega.

Če bi upoštevali drugi del sezone 2014 in prvi del sezone 2015, torej tekme, ki ste jih vodili vi, bi šlo za obdobje 32 tekem ter skupno bilanco 18 zmag, 8 remijev in 6 porazov. Klub je nato – od srede letošnjega julija – hitro začel drseti po lestvici.

Tega nisem mogel spremeniti. Tako se je odločil predsednik kluba. Toda razšli smo se korektno, si dali roko, ne morem povedati nič slabega čez klub. Vse sem dobil plačano, kakor smo se na koncu dogovorili.

Bi se vrnili na Kitajsko?

V primeru dobre ponudbe zanesljivo. Pomembno je, da bi se dobro počutil tam, kjer bi delal. Ne vidim ovire za morebitno vrnitev na Kitajsko.

Saj vsak tako ali tako ne more v tamkajšnji nogomet. Srbska trenerska legenda Radomir Antić je vodil v 2. ligi še veliko bogatejši klub, kot je Jonoon, a je hitro dobil nogo, zdaj prihaja – prav tako v 2. ligo – nekdanji brazilski selektor Wanderlei Luxemburgo.

Vse težje je priti na Kitajsko kot nogometni trener. Kitajci povečujejo vlaganja v nogomet, nogomet postaja vse zanimivejši šport, posledično prihajajo v ligo le odlični tujci in trenerji.

Kitajsko prvenstvo?

Organizacija potovanj in tekem, infrastruktura – to je na visoki ravni. Tudi kakovost lige ni tako slaba, kot bi kdo mislil, drži le, da razliko na igrišču dejalo tujci. Tja težko pride nekdo, ki ni reprezentant posamezne države, morda je več le Brazilcev, drugi so bolj ali manj vsi reprezentanti.

Koliko navijačev se je zbiralo?

Tudi po 30.000 in 40.000, denimo v Janbianu in Šenzenu, manj kot 5000 pa jih ni bilo na nobeni tekmi. Pri nas se jih je zbiralo po 15.000. Vse številke seveda predstavljajo tekme v 2. ligi.

V tej ligi igra 16 klubov, torej gre za 15 gostovanj. Na koliko tekem ste se lahko odpravili z avtobusom?

Z avtobusom na nobeno tekmo v gosteh, dvakrat pa smo odpotovali na tekmo z vlakom, sicer pa gre le za letalske poti. Kitajska premore ogromno hitrih vlakov.

Najdaljši let?

Trajal je 6 ur, in sicer na kitajski severozahod v Xinjiang. Najbližje je bil Peking, to pomeni preživeto uro v zraku, v povprečju pa smo leteli od ure in pol do treh ur. Gre za dobra letališča, vrhunske hotele, vse je bilo optimalno.

V nekaterih državah, kjer poznajo drugačno kulturo, so imeli trenerji z zahoda težave s sistemom dela in organizacijo. Kako je bilo na Kitajskem?

Sistem dela je bil podoben kot pri nas. Ni posebnosti, tudi nihče se ne ukvarja s tem, kdo v kaj veruje in kakšne barve polti je. Delo je takšno, kot si ga zamisli trener. Le pristop do igralca je drugačen. Ne gre za individualen, pač pa kolektiven pristop, odgovornost in nagrajevanje sta kolektivna. Na Kitajskem ni modro izpostavljati posameznikov, imen. Pri analizah tekem rečeš »mi« smo naredili narobe, četudi vsak ve, kaj je kdo naredil narobe. In tak pristop spoštujejo. V pogovoru na štiri oči je seveda drugače.

Lahko izpostavite še kakšno posebnost?

Številne stvari, ki jih poznajo na Japonskem ali v Koreji, so tja prinesli s Kitajske. Veliko stvari, ki so nam logične, njim niso, in obratno. Kakšen običaj nam morda ni všeč, toda kot tujec sem to spoštoval in se prilagodil, to je pomembno za delo na Kitajskem.

Kako ste preko nogometa spoznali Kitajsko?

Saj veliko časa nisem imel, ne moreš si ogledati vsega. Kakšno mestno znamenitost, trg, morda še kaj.

Ste denimo obiskali goro Tai?

Na srečo sem res utegnil. Sodi pod okrilje Unesca, Kitajci spoštujejo vso tradicijo, povezano s to goro. Nanjo se je vzpenjal Konfucij, tudi Mao se je vzpel, tradicijo vzdržujejo verniki in ateisti. Gora ti da po izročilu moč, na poti do vrha pa si lahko ogledaš ogromno templjev. Vzpenjaš se po stopnicah.

Kako močno kitajske medije zanima nogomet?

Časopisov v njihovem jeziku seveda nisem bral, toda že ob bežnem pregledu opaziš, da nogomet žanje veliko pozornosti tako v tiskanih medijih kot na televiziji. Na televiziji lahko v neposrednih prenosih spremljaš vse od tekem druge lige do tekem evropske lige prvakov.

Z vami sta bila pomočnika Robert Englaro in Goran Stanković. Ste razmišljali o kakšnem igralcu?

Če nogometaš ni član reprezentance, nima veliko možnosti, da pride v klub. Želel sem pripeljati Nejca Pečnika, toda njegova cena je bila za nas previsoka in se je odločil za Japonsko.

Ste spremljali slovensko reprezentanco?

Kolikor sem lahko. Prebral sem več komentarjev in poročil, kot pa si ogledal tekem. Videl sem vse gole v kvalifikacijah za euro.

Kako ocenjujete 3. mesto Slovenije v skupini E?

Ne razumem, zakaj se je ustvarjalo negativno vzdušje okrog reprezentance, selektorja, igralcev. Lahko bi osvojili kakšno točko več ali tudi manj, zdaj pa smo pred tekmo z Ukrajino. Gre za odprt dvoboj, v katerem lahko gotovo kaj opravimo in ne razumem, zakaj se je ustvarilo takšno ozračje. Res pa je, da me ni bilo v Sloveniji.

Z aktualnim rodom Ukrajincev ste se srečali na klopi reprezentance U-21, kako bi ga ocenili?

Veliko nosilcev ukrajinske igre, ki so igrali proti nam, bo tudi zdaj najbolj nevarnih, a tudi v slovenski reprezentanci jih je veliko, ki so tedaj igrali z Ukrajino, torej ne bo šlo za dvoboj neznancev. Vse štiri tekme z Ukrajino so bile odprte, četudi drži, da je U-21 druga zgodba kot članska kategorija.

Kje bo vaša naslednja postaja?

To bo odvisno od ponudb. Ta čas polnim moči. Pred odhodom na Kitajsko me je denimo tudi zanimalo, kako se bom odzval v vsakodnevnem urniku. Šest let sem delal v mladi reprezentanci, nato sem odšel v klub in nisem imel težav. O Kitajski pa samo pozitivno, po tej izkušnji sem veliko bolj zrel.