Kitajski denar za povrnitev evropske slave

Ko se je Milan leta 2007 maščeval Liverpoolu in osvojil sedmi evropski naslov, so njegovi navijači pričakovali, da bodo rdeče-črni deset let kasneje celo prehiteli madridski Real na vrhu večne lestvice. Realnost je precej drugačna. Milan je samo še enkrat zaigral v četrtfinalu lige prvakov, v zadnjih treh sezonah pa sploh ni nastopil v evropskih tekmovanjih. Odrešitev ponuja kitajski kapital.

V zadnjih desetih letih je dolgoletni šef Milana Silvio Berlusconi samo izgubljal svoj nogometni sloves, potem ko je političnega zapravil že dolgo pred tem. Zapravil je skoraj vse, kar je gradil več desetletij. Pod njegovim vodstvom je Milan postal eden od najpomembnejših evropskih klubov. Bogatejšo zgodovino je imel samo Real Madrid, toda namesto da bi vodstvo kluba zadržalo stik z najboljšimi, je Berlusconi zaprl dotok denarja. Najboljši igralci niso več prihajali k Milanu, ampak so samo odhajali (Kaka, Andrea Pirlo, Zlatan Ibrahimović, Thiago Silva …).

Sprva je Berlusconi obljubljal, da bo kmalu ravnal drugače, a ni. Ker ni našel rešitve, se je odločil za enako potezo kot osovraženi bratranci pri Interju. Napovedal je prodajalo kluba in prvega kupca našel že poleti leta 2015, toda zatem se je vedno znova nekaj zapletlo. Morebitni vlagatelji so se menjavali, prav tako zakonodaja, skupni imenovalec je bil zgolj to, da so bili vsi ponudniki iz Azije.

Berlusconi se je v zadnjih mesecih dogovoril za prodajo kluba kitajskemu konzorciju Sino-Europe Sports na čelu s poslovnežem Yonghong Lijem, vendar so morali kmalu najti novo rešitev, ker se je spremenila kitajska zakonodaje, ki zdaj omejuje tovrstne milijonske transakcije v tujino. Kitajski poslovnež Yonghong Li je uporabil novo podjetje Rossoneri Sport Investment iz Luksemburga, denar pa naj bi priskrbel iz več različnih virov. Kot glavni partner se je pojavil ameriški investicijski sklad Elliott.

Investitorji naj bi zdaj imeli potrebnih 253 milijonov evrov za prevzem. Od tega bo 180 milijonov evrov prejelo podjetje Fininvest v Berlusconijevi lasti (večinski lastnik Milana), preostali milijoni pa bodo namenjeni za poplačilo klubskih dolgov. Pred tem so kitajski poslovneži že prispevali 250 milijonov evrov, celoten prodajni posel naj bi bil ocenjen na 740 milijonov evrov. Ker je precej skeptikov nejevoljnih, zakaj klub prehaja v kitajske roke, jih je Berlusconi skušal omehčati z napovedjo, da bodo novi lastniki v naslednjih treh sezonah za okrepitve namenili kar 400 milijonov evrov.

Marsikaj ostaja zavito v meglo

Skrajni rok za potrditev prodaje je 14. april na dan Milanove skupščine. V prihodnje naj bi Milan pristal na borzi, toda na kratek rok še ne. Ameriški sklad naj bi posel zavaroval na »neznan« način, novi investitorji pa so se morali zavezati, da morebitnih finančnih težav Milana ne bodo reševali s prodajo najvrednejše klubske lastnine – pripravljalnega centra Milanello in najobetavnejših nogometašev (Donnarumma, Suso, Romagnoli, Bonaventura in De Sciglio). Ker prodajni postopek potekala zelo dolgo, so bili vpleteni že deležni obtožb o pranju denarja, toda do zdaj so znali dokazati, da je izvor denarja čist. Nenavadne so tudi vse spremembe dogajanja. Investitorji, njihovi skladi in oblike prodaje se spreminjajo skoraj iz dneva v dan. Ampak kjer je v igri tako veliko denarja, je očitno zraven tudi volja za reševanje težav. Berlusconi bo ostal v klubu kot častni predsednik. Po nekaterih raziskavah (Forbes) naj bi bil še vedno med najbogatejšimi lastniki športnih kolektivov. Ocenjujejo, da je v svetovnem merilu na trinajstem mestu s skoraj sedmimi milijardami evrov premoženja. Med nogometnimi meceni je »težji« zgolj Roman Abramovič, prvi mož Chelseaja, z devetimi milijardami. Večina Berlusconijevega premoženja leži v medijski hiši Mediaset, a to je zgolj nova odprta fronta, kjer prekladajo milijone evrov in iščejo nove upravljavce s premoženjem.

Maldini sprva zavrnil Kitajce

Skrivnost ostaja Milanova športna politika. Kdo bo sploh odgovoren za nakupe in prodajo nogometašev? Arhitekt vseh šampionskih zasedb v zadnjih tridesetih leti je bil Adriano Galliani, toda človek z najboljšimi povezavami v nogometu se je v zadnjih letih zameril vsem v Milanovi bližini. Sprl se je s številnimi legendami kluba, oster je bil do navijačev, opravil je mnoge slabe posle. Pri nakupih igralcev resda ni imel več polnih kovčkov z denarjem, a namesto slabih in cenenih okrepitev bi lahko priložnost ponudil nadarjenim mladeničem iz lastne akademije. Korak v to smer je šele v tej sezoni storil trener Vincenzo Montella.

Poleg potrjene prodaje bo na klubski skupščini 14. aprila še en zgodovinski trenutek. Galliani bo ponudil svoj odstop, enako bo ravnala Berlusconijeva hčerka Barbara, sedanja direktorica. Vodstvo Milana bo doživelo popolno prenovo, a za zdaj vemo predvsem vse o tem, kdo odhaja, in precej malo o tem, kdo prihaja.

Vse skrite hodnike štadiona San Siro in Milanello zelo dobro pozna Paolo Maldini. Dve desetletji je bil pojem nogometnega branilca, z Milanom je osvojil pet evropskih naslovov (torej toliko kot Bayern ali Barcelona v celotni zgodovini), zato bi bil zagotovo primeren kandidat, da prevzame odgovornost še med klubskimi funkcionarji. Prihajajoči kitajski lastniki so ga k sodelovanju povabili lani jeseni, toda nekdanji italijanski nogometaš jih je zavrnil.

Športni direktor bo Marco Fassone

Maldini je spet spregovoril v preteklih dneh in tokrat zatrdil, da bi se rad vrnil k Milanu. »Milan imam v srcu. Moj oče Cesare je bil kapetan Milana, rodil sem se v Milanu, vsi moji otroci so igrali v Milanovi akademiji. Če bi dobil priložnost, bi se z veseljem vrnil,« je povedal, a hitro pristavil še nekaj besed, da je umiril začetno zadovoljstvo Milanovih navijačev: »Težko pridem nazaj, če v meni vidijo težavo.« Nobena skrivnost ni, da je v Maldiniju videl problem predvsem Galliani (in obratno). Toda če Galliani gre, bi lahko prišel Maldini.

»Pred Milanom je veliko trdega dela. V zadnjih petih letih ni osvojil niti ene pomembne lovorike. Izjema je zgolj italijanski superpokal decembra lani,« je še dejal Maldini. »Predsednik Berlusconi prodaja Milan, toda ogromno je skrivnosti. Nihče ne ve natančno, koliko denarja bo prišlo v klub. V vsakem primeru je jasno, da ga potrebujejo ogromno, da bodo klub vrnili tja, kjer je bil pred desetimi leti.«

Odgovorni mož za športno politiko Milana je sicer postal Marco Fassone, a za zdaj deluje v ozadju, dokler ne bo Milan tudi uradno v kitajskih rokah. V preteklosti je izkušnje nabiral pri Juventusu, Napoliju in Interju, poznavalci pa so prepričani, da gre za odličnega strokovnjaka.

In če bi kitajski poslovneži prepričali še Maldinija, bi novo vodstvo zagotovo imelo tudi polno podporo navijačev.