Tiskane izdaje
Četudi Ljudski vrt nocoj ne bo poln, bo tekma Slovenije s Švico pod drobnogledom javnosti. Po videnem na Štajerskem, prek pogovorov s selektorjem in z nekaterimi nosilci slačilnice bi lahko strnili oceno, da se Cesi, Nova, Brele, Biki in Sarma zavedajo »resnosti položaja«. V kot jih je stisnil del navijaško-medijskega miljeja, ki je zahteval »pomladitev« selekcije A že en mesec po vrnitvi Slovencev iz Južne Afrike. Logično, pet let zatem ima »opozicija« – to premore sleherna reprezentanca – v rokah še močnejše argumente, četudi še nihče na Katančevem seznamu nima niti 80 nastopov za Slovenijo, kolikor jih je denimo nanizal rekorder Zlatko Zahović, ki se je prav tako upokojil prezgodaj. Napolijev zvezdnik Gökhan Inler ima več nastopov kot Boštjan Cesar, Estonija, ki je nazadnje matirala Slovenijo, pa premore kar pet takšnih reprezentantov. Leta še nikdar niso bila ovira, če je reprezentanca le delovala po načelu »kjer je volja, je tudi pot«. Tako je bilo v času prve in druge nogometne pravljice.
Najbolj izkušeni reprezentanti so že dokazali, da so se znali, »stisnjeni v kot«, odzvati šampionsko. Nekoč s Poljsko, nazadnje lani z Norveško. Na voljo je še 27 točk, za Slovenijo je možnih še 19683 razpletov kvalifikacij. Kljub vsemu pa se bodo fantje – zaradi prej naštetih pričakovanj – znašli pred pravo misijo (ne)mogoče. Nekoč za Bežigradom so navijači po porazu z Norveško pozdravljali reprezentante s stoječimi ovacijami, drevi bo štela le »kombinacija« treh točk in fantastične igre. Razlika je očitna.
