Ko niti dva gola ne zadostujeta za podvig …

Ljubljana – Dan D. Ko gre za Slovenijo in nogomet, takšna oznaka v zadnjih letih pripada le Mariboru. Tam je arena pod Kalvarijo večkrat polna navdušenih navijačev, pomembnih gostov, zvedavih tujcev. Tako pa je bilo včeraj po dolgem času tudi v Ljubljani. Doživela je gostovanje reprezentance Anglije, dežele izjemnega nogometnega poslanstva.

Kajpak bi se Ljubljana vselej morala razveseliti zlasti predstav domače izbrane vrste. Mar ne občuti večina glavnih mest po Evropi posebnega utripa ob snidenjih z nacionalno reprezentanco? A ker je davno izginila tudi klubska pripadnost domačemu moštvu, ni več presenetljivo, da nogometu v slovenski metropoli ne pritiče takšna veljava kot na Dunaju, v Rimu, Berlinu, Stockholmu in drugod.

Toda včerajšnji dan je bil drugačen. Pa ne le ta nedelja, ko je mesto že od zgodnjega jutra oživelo ob največji kolesarski prireditvi leta, pravzaprav je bilo posebno zgodbo občutiti že od četrtka naprej. Gostinci so nasmejano preštevali zaslužek, žejni gostje iz Anglije so se resda občasno pritoževali nad pretirano hladnim točenim pivom, kajti doma so vajeni zlatorumene, rdečkaste ali rjave tekočine s kakšno stopinjo višje temperature, toda kot izkušeni popotniki so se hitro privadili na razmere na prizorišču in se spuščali tudi k neskončnim razpravam pivopivcev pri nas – je boljše tisto s Celovške ali s severozahoda dežele v Laškem?

»Pivo gor ali dol, vse spijemo, brez težav. Toda kako naj jemo burger iz konjskega mesa?« se je čudila skupina Otočanov v tivolskem parku pred sicer vselej oblegano hišico hitre prehrane ter se po potešitev lakote v stoje raje odpravila proti centru mesta in se na Čopovi pridno postavila v vrsto pred ponudnikom orientalskega načina priprave mesa na vrtljivem valju ter ga primerjala s številnimi podobnimi v domovini. Slovenskih nogometnih navdušencev dve uri pred tekmo ni bilo prav veliko v mestu, »trpela« pa je severna obvoznica z nagnetenimi vozili iz vseh krajev naše dežele.

V neskončnih kolonah pa niso bili le goreči privrženci, pot je v tokrat silno živahne Stožice vodila tudi številne pomembne goste. Ob angleški himni so kot že od vekomaj v nogometnih arenah v en glas prepevali igralci z znamenitim grbom treh levov ter več kot 2500 njihovih privržencev na prizorišču, nakar je napočil čas tudi za Zdravljico in domači zbor, ki se mu je iz častne lože pridružil prvi mož države Borut Pahor. Tekmo je spremljal v družbi Aleksandra Čeferina, predsednika Nogometne zveze Slovenije, kot tudi Rudija Zavrla, prvega moža zveze ob uvodnih odmevnih podvigih slovenskih nogometašev, ko so ti sredi Kijeva, Moskve, Beograda ali Bukarešte polivali z ledeno prho domače akterje in se uvrstili najprej na EP ter nato dve leti pozneje še na festival najboljših reprezentanc na svetu. Prav v romunski metropoli je takrat zablestel z golom za pot na prestižni spektakel Mladen Rudonja, ob včerašnjem razpletu je bil na tribuni kar potrt: »Ah, ko enkrat zabiješ Angležem dva gola, ne smeš doživeti poraza. Takšna priložnost se ti ne ponudi prav pogosto …«

Analize nekdanjih akterjev s slovenskih nogometnih zelenic, med njimi tudi najbolj slovitega, člana izbrane udarne enajsterice svetovnega prvenstva v Nemčiji 1974, Braneta Oblaka so se vrstile, mnenja so si bila po večini enotna: Slovenija si je za bojevit in vztrajen pristop zaslužila vsaj točko, Anglija pa je razgrnila preprosto več moči, odločnosti in vrhunskih potez. »Majhna dežela, kot je naša, za podvig potrebuje tudi srečo, pa je tokrat ni bilo. A dogodek me je navdušil, Ljubljana to potrebuje,« je omenil Marko Popovič, predsednik Olimpijinih hokejistov, po koncu razburljivega večera v Stožicah, kjer se je malo sprostil ob dnevnih skrbeh o tivolskem boju na požiralniku ter pripravah na novo sezono. O tej razmišlja tudi naš zvezdnik iz Los Angelesa Anže Kopitar, včeraj na tribunah navijač slovenskih nogometašev. Tako kot med petnajstisočglavo množico tudi asa izpod košev, Goran Dragić in upokojeni Matjaž Smodiš.