Korak nazaj (ki to ni) zaradi domotožja

Clint Dempsey je še eden v vrsti pregovorno domoljubnih Američanov, ki zlepa niso zdržali onkraj meja in jih je domotožje prej ali slej vrnilo v rodno grudo. Drugi najučinkovitejši strelec nogometne reprezentance ZDA vseh časov je po šestih letih in pol uspešnega bivanja na stari celini presodil, da je čas za nov začetek, njegova vrnitev v severnoameriško ligo MLS, zvestobo je obljubil moštvu Seattle Sounders, pa je onstran luže povzročila popolno evforijo.

Njegov novi delodajalec Seattle bo 25. avgusta v prvi domači tekmi nove sezone gostil moštvo Portlanda, a so vstopnice že pošle. Dempseyjev debi si bo torej ogledalo 67.000 privržencev, toliko jih namreč sprejme stadion CenturyLink Field, kar bo najboljši obisk dvoboja v MLS po letu 1996, ko je obračun moštev Los Angeles Galaxy in NY/NJ Metrostars spremljalo 69.255 gledalcev.

Dempsey ni več mladenič, danes šteje 30 pomladi, na prvi pogled pa se prestop iz otoškega velikana Tottenhama v MLS, ki velja za eno »obljubljenih dežel« nogometašev v zatonu športne poti, zdi kot korak nazaj v njegovi karieri. A so si poznavalci edini, da ni tako. Vsaj dva razloga je imel za (ne)pričakovani korak. Prvi je finančni, drugi pa strogo igralski: medtem ko bi pri Tottenhamu padel v drugi plan po angažmaju Španca Roberta Soldada in Brazilca Paulinha, bo imel v Seattlu kot nedvomno prvi zvezdnik ekipe vodilno vlogo na igrišču in ob njem.

Aha, denar. Tottenham si je na njegov račun prislužil devet milijonov dolarjev odškodnine, bo pa tudi med najbolje plačanimi igralci v MLS, njegova štiriletna pogodba je namreč vredna kar osem milijonov »zelencev« na leto. Zanimivo: ob teh številkah se skrije celo superzvezdnik David Beckham, ki je ob podpisu pogodbe z LA Galaxy prejemal 5,5 milijona dolarjev na leto, preden so mu plačo oklestili na zgolj tri milijone.

»To je zgodovinski dan za naš klub in navijače. V svoje vrste smo zvabili obraz svetovnega formata, ki bo moštvo dvignil vsaj kako stopničko višje,« je z nasmeškom do ušes poudarjal večinski lastnik kluba Joe Roth. Prvi klubski mož Adrian Hanauer pa je pripomnil: »Ob, za naše razmere, tako astronomskem angažmaju moraš biti trdno prepričan, da kupuješ vrhunskega igralca, in ne mačka v žaklju. Pri Clintu ni niti sence dvoma. Je preverjen zmagovalec, vodja in borec, ki bo zagotovo prispeval k rasti te ekipe.«

Nekdanji napadalec Fulhama in Tottenhama, ki je na Otoku v 268 dvobojih zabil 72 golov, ni mogel zanikati, da ga je vse bolj grizlo domotožje: »Vedno bolj me je mikala vrnitev v ZDA, pogrešal sem tamkajšnje življenje. Za nameček sem želel ligi pomagati pri njeni organski rasti. Težko pomagaš, če prideš šele v letih športnega zatona, ko niti ne moreš več igrati na vrhunski ravni. Zato sem se vrnil zdaj, ko čutim, da sem v najlepših tekmovalnih letih. Rad bi pustil pečat, rad bi se izkazal, zmagoval, blestel. O novem delodajalcu lahko govorim le z izbranimi besedami. Premikal je gore, da me je zvabil v svoje vrste.«

Naj bo nogomet onkraj luže še tako marginaliziran, vrnitev »izgubljenih sinov« iz Evrope je bila vselej spektakularna. Tako je bilo ob selitvi Landona Donovana iz Bayerja v LA Galaxy, Claudia Reyne iz Manchester Cityja v New York Red Bulls, Kaseyja Kellerja in Eddieja Johnsona iz Fulhama k Seattlu, Briana McBrida prav tako iz Fulhama v Chicago Fire, pred mesecem dni Carlosa Bocanegre iz Racing Santandra k Chivasu in nazadnje kajpak Clinta Dempseyja. Majhen korak za klubski nogomet na stari celini in velikanski za ligo MLS, bi lahko rekli. J. P.